Saturday, September 26, 2020

Sezona obračanj

 Prišlo je poletje, z njim diploma in po njej 2 prosta meseca, ki sem jih v dobršni meri želel posvetiti plezanju. Vmes sem še kar z veseljem treniral, tako da sem uspel ujeti nekaj forme, ki je bila po izletu v Patagonijo na all-time low, sicer marsikomu znan efekt lockdowna. Posebnih ciljev nisem imel, razen obiskati nekaj do sedaj nepoznanih sten in plezati zanimive smeri. Vendar izgleda, da se letos zvezde ravnajo čisto po svoje, tako da je bila približno polovica vzponov utopljena v mokroti, prekinjena nekje v začetnih raztežajih ali pa prestavljena na kasneje. Sezona obračanj, pač.

Sem pa letos precej več plezal z novimi člani na Matici. Takole smo se znašli pod Triglavom z Evo in Lukom.

Kranjski načelnik Miha Zupin je me je povišal v red alpinistov. Preživela sva prijeten dan v severni steni Dolgega hrbta, kjer bi naju dež skoraj pregnal izpod vrha. Slaba priprava na turo, počasnost ali pač višja sila?
Miha Zupin v Povšnarjevi zajedi

Miha za mano v prvem od dveh ključnih raztežajev, ki vključujejo nekaj lastnega nameščanja varovanja in pogumno navigiranje preko plat. Ocena: VII

Mali runout v 2. ključnem raztežaju

Z Borom Levičnikom sva hotela plezati v Ojstrici, utopično po deževni noči. Splezala sva 6 raztežajev Izziva in jo popihala, preden sva zarinila v največjo mokroto. Pametni obrnejo prej.
Bor v prvem od težjih raztežajev. Zanimiva smer, ki bi si jo želel vrniti splezati!

kompaktne plate v Ojstrici


alpinistovo tihožitje: ko ti življenje pokaže roge, obesi čez prusik

Ojstriške plate oddajajo vlago

Nekje vmes mi je uspelo tudi zviti gleženj ob padcu in natrgati zadnjo stegensko mišico. V bistvu sem jo v prvem primeru dobro odnesel, ker je glede na število doživetih skorajšnjih nezgod v hribih poškodba absolutno zanemarljiva. V vmesnem času sem seveda pridno švical v PCL, tako da se 14 dni pavze ni poznalo.


S Krudrom sva preživela dva dni v steni Bele Peči pod Nevejskim prevalom v  smeri, ki smo jo z Davidom odprli 2 leti nazaj. Dodala sva dva svedra in naštudirala gibe, Jernej se je vrnil in zadevo zaključil s prostim vzponom. Bravo! Meni bo 4. raztežaj v tem življenju najbrž ostal pretežak, morda pa se reinkarniram v kakšno plezanju bolj prilagojeno vrsto. V Belo Peč bi sigurno še šel plezat, vzhodna stena ponuja kar nekaj zanimivih, popolnoma opremljenih smeri. Naša smer ima 5 raztežajev in približno 200 metrov, Jernej je najtežjega ocenil z 8b+, delno je opremljena z svedrovci in klini, delno pa se varuje s frendi.

Krudi v prvem raztežaju

Še nekaj slik od Davida izpred dveh let:

Pogled na vzhodno steno Bele Peči

Med prvim vzponom: Jernej in David



Jernej med odpiranjem tretjega raztežaja

Zelo strmo in zelo gladko!


sestop


Na hitro smo organizirali 5-dnevni izlet v Val di Mello z Davidom, Petrom in Katjo. Na tem izletu nič ni šlo po planu: ko so se temperature po Dolomitih in drugje spuščale, so s soncem obsijane granitne plate Mella ostajale prevroče. Mokrota po obilnem deževju se zlepa ni hotela posušiti zaradi travnatih polic v stenah. Ob objestnem haklanju pete v prvi smeri sem natrgal levo zadnjo ložo. Številke pa pravijo drugače: 1 in pol preplezana smer in približno kila gelata na poti domov.

Dobrodošli v Hotel Qualido!

Prvič sem plezal v 700-metrskem gigantu Monte Qualidu. Razburljive granitne platke in poke, daleč od množic v dolini.

V Qualidu sva plezala smer Artemisia. Glede na skico iz vodnika sem jo podcenjeval, v smeri so stari svedrovci, ki ne vlivajo popolnega zaupanja, zato je bilo plezanje napeto.


platke deluxe

Peter in Katja, ki abzajlata po Magic line in divji ambient


z Urošem Radosavljevičem sva plezala Skriti izziv v Debeli peči. Smer je relativno kratka, ampak zanimiva!

Zaradi te megle v Krmi sva komaj našla vstop v smer! Pač nisva lokalca :D

Plezalni highlight sezone je napočil na koncu, par dni nazaj sem namreč opravil prvo ponovitev Frančkove šole v predostenju Križevnika. Plezal sem več smeri izpod prstov Andreja Grmovška in vse so bile lepe in dober izziv v žanru "športnemu plezanju podobno plezanje v hribih". Pa tudi Križevnik je garancija za dobro skalo in dobro plezanje. Ko sem prebral zgodbo o nastanku Frančkove šole sem jo sigurno želel poskusiti. Najprej sva jo napadla kakšna dva meseca nazaj z Jakom Šprahom. Hlače so se nama tresle, ko sva postopoma reševala uganke zahtevnih detajlov z lepimi run-outi pod sabo. 5 raztežajev kasneje, na robu stene, sva bila izčrpana, a tudi navdušena nad smerjo. Vsak od petih raztežajev je zahteven na svoj način, treba je ostati zbran od prvega do zadnjega metra, varovanje je dovoljšno, vendar narazen. Vrnil sem se enkrat kasneje z Ano in malo poskušal prva dva raztežaja, v vročih, soparnih razmerah.
V četrtek se je pokazala priložnost: temperature so padle in deževje še ni doseglo Robanovega kota. Krudi se je ponudil za soplezalca oz. varovalca (sem plezal vse kot prvi), zelo sem mu hvaležen za dobro vajb in spodbudo. Razmere so bile torej idealne v več pogledih in lahko sem se dal v send mode. Raztežaji so tekli en za drugim, sicer ne brez fajta, ampak zaradi boljših razmer in sproščenosti vseeno zelo gladko! V zadnjem raztežaju sem se sicer enkrat stresel, ker se nisem spomnil zaporedja ključnih gibov, ampak sem se spustil na štant, zbral misli in moči in odkljukal zadevo. 
Kapo dol Andreju in hvala za teh par dni čistega plezalnega užitka v¨tej mali, a strupeni mojstrovini v Frančkovem templju!

Ni šale: za ogrevanje iz tal v 7c+
Jakatu dogaja med prvim obiskom


Krudi v drugem raztežaju z oceno 7c



No comments:

Post a Comment