Po neuspelem prvem poskusu vzpona na dvojčka Druja mi je ostala močna želja po tem vrhu. Lansko jesen sva se s Petrom zaletela v snežno gobo v Couloir Nord direct. Pretekla frustracija in mogočna podoba špice, ki te gleda v Chamonix sta bili dobra motivacija. Ikonična gora, strma iz vseh strani, polna zgodovine. Tako blizu smučišču in žičnici, pa tako zelo neprijazna v severni steni. Mraz, led in skala.
Tokrat sva se v severno steno Druja podala z Danielom, avstralcem, ki vihti cepine. Sigurno gre za ogroženo vrsto... Imela sva namen ponoviti smer bratov Lesueur, ki je od prvega vzpona v 50. letih postala moderna drytooling klasika. Letošnjo zimsko sezono sem začel zgodaj z obiskom Chamonixa v jeseni in odplezal kar nekaj miks terena, zato se tehničnega izziva nisem preveč bal. Bolj so naju skrbele januarske temperature v severni steni. Nadel sem dodaten sloj pajkic in upal, da ne bo vetra.
Dostopila sva z žičnico na Grand Montets in spustu po Couloir des Poubelles. Vzpon na smučkah po ledeniku pod severnim ozebnikom mi je omogočil ogled linije, ki jo bova plezala. Tako sva po zelo zgodnjem začetku prihodnji dan zanesljivo odvijugala po snežiščih in žlebovih do pričetka težkega plezanja, ravno ko se je delal dan. Ta se je odvrtel v počasnem ritmu praskanja po skali in vrtenja rok na štantih. Ključ smeri je dolg M7 raztežaj, ki si pošteni zasluži svojo oceno. Kar ni bilo strmega, je bilo prekrito s fantastičnim škripavcem, ki je ob poštenem minusu oddajal fantastične škripajoče zvoke, ki so greli srce. S kruto realnostjo sva bila soočena ob osmih zvečer, ko sva prispela na bivak, ki je imel nenavadno prednost s tem, ko je bil zagozden med dve skali, tako da stvari niso preveč letele iz rok. Zeblo je. Naslednji dan me je za breakfast pitch čakal offwidth, še v temi in z debelimi rokavicami je poskrbel za pravo izkušnjo. Še nekaj raztežajev, potem sva prečkala severni ozebnik in se po rampi v levo premaknila na greben, kjer naju je po dveh dneh spet pobožalo sonce. Ob drugi uri sva bila na vrhu Grand Druja, kjer je najvišja točka, kakor se za neosvojliv vrh spodobi, velika za eno osebo. Po več neuspelih poskusih prejšnjo jesen sem imel močan občutek zadoščenja. Težko je bilo zapustiti malo platformico pod vrhom, kjer sva se v brezvetrju kopala v soncu. Sestopila sva abzajli po severnem ozebniku, kar je šlo pretežno gladko. Še eno noč sva prespala pod steno in se naslednji dan z neskončno težkim ruzakom povzpela po poti dostopa. Še spust po pisti v Argentiere se je zdel poseben. Malo se je bilo potrebno napeti za vzpon na to strupeno goro, ki človeka stalno izziva že v dolino. Tokrat sva bila pametnejša in vztrajnejša, na najino stran pa se je postavila še sreča.
Voie Lesueur, ED, 850 m, M7
Daniel pleza ob zatonu prvega dne
V prečki proti vršnemu grebenu. V zgornji polovici so bile razmere slabše, na srečo so težave skoncentrirane v srednjem delu stene.
proti vrhu, zadaj Aiguille Sans Nom
magnifique panorama, novi cilji, ki izzivajo
No comments:
Post a Comment