Wednesday, September 18, 2019

Marmolada in pictures



Marmolada south face, "the queen of Dolomites". The view from Malga d'Ombretta hides the actual proportions of this wall, which measures 900 metres in altitude and a few kilometres in width.
Curiosities at the Falier hut
back again on this super unique wall
the beloved bivvy in a World War 1 cavern with "Parete d'Argento" right above it

funky rock towers of Punta d'Ombretta and the funicular lift station
enjoying the smoothest, most compact limestone of our lives on "Glasperlenspiel"

We did Glasperlenspiel as an intro climb after the hike up. It turned out difficult enough! The guidebook from Maurizio Giordani uses the French scale to rate difficulties which has a bit of a sandbag effect, you can safely add a grade or two...

squeezing in "Glasperlenspiel", training for granite offwidths!

Mid-September had great temperatures for climbing in this south face. 
a big moon coming up over Monte Civetta
Another view of the spectacular, mighty Civetta north face

full moon clocking the time during a night spent on the face

an ascent of "Via Fortuna" earlier in the summer - it was here that daylight suddenly turned out too short
 David on the amazing first pitch of Excalibur, 6c climbing on vertical rock. With very little gear in situ, every pitch on such routes demands a good amount of focus and time looking for gear placements. Being able to climb such terrain using only removable protection feels like slowly piecing a puzzle - it is such a unique climbing experience, here to be found due to the exceptional rock quality and strict ethics that have preserved it mostly bolt-free.

Navigating across slabs on Excalibur. It must be one of the most exciting routes I've ever done - every pitch is unique and varied, the steepness of the wall unrelenting, with just enough features to make it climbable, while the difficulties never reach into the extreme.

One of the bouldery cruxes in Excalibur rated 7a, protected with two in-situ pitons, making it possible for an onsight ascent. Some climbers followed a strict free-climbing ethics of no aiding allowed - forbidding also the use of skyhooks for placing gear.

Me climbing towards the exit chimney of Excalibur. Runouts are common here, but the rock is nearly always very solid, permitting safe progression.

Rappelling down Specchio di Sara... goodbye Marmolada, we'll be back next year! 

Tuesday, September 10, 2019

Iskanje težav v Rakovi špici

V množici slovenskih sten se izbor hitro zoži, če za kriterij postaviš dovoljšno strmino, kaj šele kompaktnost. Zanimanje za Rakovo špico mi je zbudilo prebiranje Šraufove knjige in v njej poglavja o "telovadenju nad Krnico". Zahodna stena Rakove špice je zavidljivo strma, sicer daleč od monolitne kompaktnosti, vendar z dobrimi 500 metri pravi izziv.
Za možne linije sem se jaz razgledoval že enkrat prej in si zamislil linijo pod vpadnico velikega previsa, vendar se ideja ni izkristalizirala, dokler nisva z Davidom pogledala skupaj, z očmi polnimi motivacije (in solidnim daljnogledom). Vendar sva slabo opravila domačo nalogo... Poleg smeri iz vodnika iz leta 1970 so bile seveda dodane nove. V slovenskih hribih ni več linij... je seveda pretirano, vendar je jasno, da ne obstajajo več stene takih razsežnosti, ki ne bi bile dodobra obdelane.
Vseeno je bilo kmalu po tem, ko sva zagrizla v plezanje, jasno, da tukajle sva pa vendarle prva. Velike oči so našle velike težave in balonček strahu v meni je rastel. Po celodnevnem spopadu in splezanimi pet raztežaji sva zaključila še daleč pod velikim previsom, si obljubila, da se vrneva, navdušena nad plezanjem do te točke in skrivno željo, da previs skriva kakšno hudo poko direkt čez streho. Kasneje mi je Silvo postregel z nekaj zbranimi informacijami, kdo je tukaj že plezal in kje gredo linije. Do najinega highpointa sva torej zlezla neko vstopno varianto Pretnarjeve. Zraven pa je še par smeri.

za več informacij si mislim, da bo treba konkretno pobrskati po arhivih
linijo pa bi lahko še malo "poravnala"
Kljub vsemu sva želela smer potegniti do vrha, kakorkoli že bo - pa tudi težki 3. raztežaj je še čakal na prosti vzpon.
Ker je plezanje slovenskih hribov visoka prioriteta, sva bila nazaj že točno čez en teden. Na parkingu v Krnici sva bila pozna, tako se nama ni dalo dostopati do bivaka v Veliki Dnini, zato sva nastavila en zgoden alarm, dolg dan se je že napovedoval. Dostop pod steno in prvih pet raztežajev je teklo gladko, vključno s ključnim 3., ki sem ga uspel odkljukati v prvo, kljub rahli jutranji nesproščenosti. Potem je sledilo nekaj raztežajev do poličke nad velikim previsom, ki so nama odžrli večji del dneva. Plezala sva v območju Pretnarjeve smeri (naletela tudi na nekaj klinov), vendar je tukaj stena še vedno precej strma, skala v najboljšem primeru povprečna, možnosti varovanja pa zagonetne, zato sva se premikala počasi.
Nad velikim previsom naklon rahlo popusti, stena pa postane bolj razčlenjena. Sonce je padalo proti horizontu in najina želja po rinjenju v težave je kopnela, iskala sva torej najlažje prehode. Ob enajstih zvečer sva končno lahko snela plezalke in zvila vrvi, potem pa se je začelo frustrirajoče iskanje sestopa čez Škrlatiške grede. V igro so prišli vsi možni gadgeti, GPS, pdfji vodnikov na telefonu, in tretji graben, ki sva ga poskusila, se je izkazal za pravega. Na neki točki sva se odločila, da je lažje, da počakava na svetlobo, jaz sem itak že stoje skoraj spal. Nekaj ur psevdo spanca me je dobro resetiralo in v ranem jutru sva židane volje opravila preostanek sestopa.



Opis:
Plezanje se začne naravnost v vpadnici velikega previsa, v smeri proti očitnemu rumenemu kotu. Plezamo po mokrem žlebu do prvega stojišča.
R1: Po zajedi do stojišča pod v levo usmerjenem kotu.
R2: 20 metrov po kotu do stojišča na stebričku, pod rumenim kotom.
R3: 10 metrov po kotu do niše, potem desno v plošče in spet nazaj v kot, nad streho, do stojišča v niši.
R4: Nekaj metrov gor in prečka desno za rob, do izpostavljenega stojišča.
R5: Naravnost gor po žlebu in rahlo levo, do prehoda v levo okoli luske in stojišča v žlebu.
R6: Rahlo desno, čez več manjših polic in v levo usmerjeno zajedo do stojišča.
R7: Kratek raztežaj do poličke pod kotom pod veliko mokro streho.
R8: Po kotu navzgor, potem levo čez razčlenjene do plošče do stojišča blizu raza.
R9: Naravnost navzgor (nekaj metrov), potem pa desno v prečko, čez kratek kamin, do poličke na vrhu velike strehe.
R10: Ovinek najprej desno, po policah, potem levo nazaj, po naloženih policah.
R11: Prečka dalje po polici v levo, do neznačilne zajede v dobri skali.
R12: Gor po ti zajedi, rahlo desno in spet levo, do večje police.
R13-15: Iz police plezamo proti levi, v zajede, do stebrička, za katerim se odpira širok graben. Tega prestopimo in nadaljujemo po zajedi do vrha.

3. raztežaj se je izkazal za trd oreh, za katerega sva porabila večino prvega poskusa. Po tehničarjenju po krušljivem kotu sem se opogumil in zavrtal svedrovec, ki omogoča varen prehod v plato v desno. Ko me je bilo runouta že strah, se je pred menoj pojavil odrešilni mostiček, in potem še eden, in kasneje še en. Gladko odrezana desna plata je presenetljivo precej kompaktna. Po kakih treh urah visenja v cugu sem bil fizično in psihično izmučen, "mana" je bila potrošena, od tod tudi ime smeri...


tule čez, pa gor
Ob prosti ponovitvi naju je raztežaj navdušil, žal je zaradi odlomljenega grifa sedaj treba sveder vpenjati precej na visoko. Pustila sva ključna 2 klina in mostička. Ob prosti ponovitvi se mi je zazdel raztežaj še malce težji kot prejšnjič, seveda pa je ocena lahko drugačna, kot se bo zdela ponavljalcem.
V zadnjem mesecu sem v slovenskih hribih zabil več klinov, kot prej celo "alpinistično" kariero. Plezanje za lastnim nosom je zabavna izkušnja. Hvala Davidu za potrpežljivost v navezi. Največ težav sva imela z izbiro imena. Mano bova počasi regenerirala, potem pa novim zmagam naproti.

resno švicanje na dostopu do bivaka v Veliki Dnini, poti, ki sem se jo že malo naveličal. Je pa v grabnu spodaj precej zanimivih balvanov!

David v 2. raztežaju

v začetku ključnega raztežaja

desna plata je precej kompaktna, seveda pa se bo (in ostala smer) še malo očistila
največjo nevarnost nama pa so predstavljali projektili, sproženi od enega wingsuit pilota, ki se je odločil odskočiti točno nad nama (ne rečem, da ni bilo spektakularno sicer)

začetek 4. raztežaja, pred prečko desno

David v petem raztežaju, v naravni obliki, ki jo jaz imenujem "žleb"

pulover na supermana pa gremo

septembersko sonce je pripekalo, stena pa se je kar naenkrat zdela neskončno dolga

prejšnji teden je v hribih vladala neskonča modrina

Thursday, August 22, 2019

Duh klasike v Široki Peči

Po plezanju Škorpijona sva z Davidom staknila glave in modrovala, katera od linij Široke Peči še izgleda obetavno za dobro plezanje. Ideja se je zaradi pomanjkanja časa kuhala celo poletje, vmes sem jaz malo potreniral glavo s kratkim izletom v Marmolado, David pa prste s fingerboardom na družinskem dopustu. Potem sta Silvo in Luka splezala Steber in seveda sva se pridušala, da je bila ravno to ta najina linija, čeravno bolj iz nostalgije po časih intenzivnega plezanja prvenstvenih, ko so si plezalci dejansko kradli linije. Mene so v resnici že na začetku bolj pritegnile razčlembe v pokončni steni v vpadnici glavnega vrha Široke Peči, čeprav od spodaj kljub inspekciji z daljnogledom nisva imela garancije, da se bodo izkazale za karkoli vrednega.

V torek sva kljub vsemu zagrizla in nastal je "Duh klasike". Smer načeloma poteka med Direktno smerjo in Večno potjo (avtorja Pavle Kozjek in Peter Podgornik), s tem da žal nisva mogla identificirati, koliko od lažjega sveta v spodnji polovici smeri je morda deljenega z Večno potjo. V sedmem raztežaju se križa z Direktno, potem pa zgornja polovica ponudi strmejšo skalo, odličen prehod pod strehico in dolg ključni raztežaj, ki predstavlja spodoben prostoplezalni izziv s sprotnim nameščanjem varovanja (v smeri sva pustila 2 klina, enega na štantu osmega raztežaja in enega pod krušljivo poko v sedmem raztežaju, ki sva jo sicer obšla po desni). Našla sva tudi sveder in dva klina v drugem raztežaju, za katere ne veva, kam spadajo, možno da gre za kline Večne poti in morda naknadno dodan svedrovec? Varovanje v prvem raztežaju je rahlo delikatno, zato sem v izogib divjim padcem ključno mesto preplezal z enim A0 gibom.

Od petega do desetega raztežaja je plezanje naporno in razburljivo. Smer odlikujeta prehoda čez dve strehici v petem in osmem raztežaju in ključni deveti raztežaj, ki navpično steno premaga po očitni poki, ki zahteva potrpežljivost z nameščanjem varovanja. Kvaliteta skale je povečini dobra, kakšna ponovitev bo smer dodatno očistila, šodru se pa ne da izogniti na vršnem grebenu, kjer sem vedno znova presenečen, kako da Široka peč sploh še stoji.

Nekaj raztežajev je res lepih, zato "Duh klasike" - iz pobožne želje, da bo všeč še komu. Stoji poleg drugih smeri iz starejšega časa, ki so plod dela velikih plezalcev, ki so odprli smeri, ki jih danes štejemo za klasike, in želi biti njim v poklon.

v avgustu pod steno ni več snega

Opis:
Smer vstopi iz grabna navpično čez plošče do prvega stojišča levo od velikega belega odloma.
R1: Prečka v desno, čez manjšo strehico, do stojišča v beli plošči.
R2: Stik s smerjo Večna pot  navzgor po poki / zajedi ( star sveder, 2 klina) in v lažji svet, rahlo desno.
R3: Naravnost gor po razčlenjenih ploščah, čez navpično poko, sidrišče v položnejšem svetu.
R4: Proti večji strehi na levi, do stojišča v kotu pod diagonalno desno potekajoče poko.
R5: Peti raztežaj pleza to poko, se zavihti preko strehice in naprej po desno-obrnjeni zajedi do štanta v zajedi.
R6: Plezaš naravnost navzgor preko razčlenjenih kompaktnih visečih lusk do zapore, ki jo obide po levi, do stojišča v lopi v veliki zajedi, po kateri teče Direktna smer.
R7: Raztežaj obpleza lopo po desni, da se izogne slabi skali, in se usmeri proti levi, ven iz zajede, v strmejši svet pod strehe v vpadnici vrha (1 klin iz Direktne).
R8: Naravnost navzgor do strehe, prečka desno pod streho in nato navzgor rahlo proti levi po odprti steni. Nato čez manjšo zajedo do konca in v levo okoli roba do stojišča (ostal 1 klin).
R9: Deveti raztežaj rahlo levo in navzgor, čez odprte plošče, po širši (levi) od obeh poklin, ki nakoncu postanejo previsne, sidrišče takoj ko se stena položi.
R10: Plezaš po dobro razčlenjeni steni malce proti levi v vpadnici izrazitega žleba.
R11 + R12: Slediš izrazitejši zajedi, ki mestoma postane kamin do roba grebena (stolp za hrbtom).
R13: Ko že slutiš vrh je za prehod na vrh najbolje izbrati levo poko in prečko po levi okoli zadnjega žandarja, naravnost gor je zelo krušljivo.


Zaradi netaktične odločitve puščanja ruzakov blizu vstopa v smer sva bila primorana v sestop po zahodni strani, najprej po grebenu na Dovški križ in dol po Jugovi grapi. Izkazal se je za pravo nočno moro, kar je čisto prava oznaka, saj se je odvijal ponoči in nama umoril zadnje atome volje. Po povratku do ruzakov in nekaj nadomeščenih kalorijah se nama je elan povrnil, po sestopu v Martuljek sva si zadovoljno dala kepico in zaradi skoraj 24 ur trajajočega izleta kar na parkirišču zaspala.

v dostopnem grabnu. smer začne levo od belega odloma
David za mano v prvem raztežaju

David v drugem raztežaju

"ena hribovska šestka"

višje v smeri, ko zavije naravnost gor, Direktna pa levo. skala mestoma zahteva veliko previdnosti, vendar je v povprečju dobra 

ključni raztežaj vodi čez navpične plošče po pokici, vidni že iz tal. 
David za mano v ključnem raztežaju

"To bo klasika!"


Wednesday, July 31, 2019

Izletki v poletju

Ugotavljam, da je število tujih bralcev, ki bi ga utegnile zanimati obskurnice slovenskih hribov najbrž dovolj majhno, da pisanje z od angleščine osvobojeno glavo dobro odtehta njihovo izgubo. Lepo je biti worldwide in sploh je danes plezanje postalo zelo vezano na premikanje po Zemlji, morda je problem malo manj očiten kot pri npr. surfanju, ampak jasno je, da ne moreš plezati povsod. Vendar plezanje skale v slovenskih hribih pač ne spada v kategorijo "top world destinations", zato bo ta vrtiček ostal samo naš. Ob stalnem upadanju frekvence novih postov na tem blogu se mi je tudi zdelo, da bi bilo škoda, če mu ne bi dal priložnosti v slovenščini, ki bo morda osvetlila kakšne drugačne vidike, če seveda še znam kaj napisati. Dolgo je že od zadnjih številk revije Beta, še več pa od gimnazijskega eseja, zadnjih poskusov približevanja višji kulturi pisanja, slinjenja okoli gležnjev velikanom svetovne literature. Torej, zgodba o dveh relativno obskurnih smereh na dveh malo manj obskurnih gorah v relativno zelo obskurnem jeziku in nekaj precej, precej obskurnimi detajli.

Seznam želja in potencialnih ciljev za navezo jaz-David bi lahko počasi napolnil knjigo. Bolj ambiciozne želje dostikrat odpadejo zaradi vremenskih ali časovnih zadržkov (ne spomnem se, kaj je bilo tokrat). Tako sva za prvo letošnje skupno plezanje izbrala Sončino direktno v južni steni Skute. Smer je bila splezana leta 1988 (Tomo Drolec in Bojan Pollak), iz bednosti tehnike pa jo je osvobodil expat mountain guide, kamniška legenda Klemen Mali. Naj ob tej priložnosti torej pohvalim njegovo vizijo in dosežek, saj prvi cug namreč zahteva resno napenjanje, in to po bolderaških standardih.

dostop je dolg, tako da se lahko še malo naspiš

Po znanem, ne tako kratkem dostopu, ki uniči moje noge (off-the-couch sindrom) sva torej pod prvim cugom, buhtljem, ki nakazuje, da bodo težave skoncentrirane v nekaj metrih. S pozornim motrenjem identificiram dve pločevinki, ki bosta olajšali varovanje v tej drami. Razganja me od energije in verbalno agitiram, da prvi poskus pripade meni. Ko ugotovim, koliko tehta vsa roba, ki jo za poskus na pogled itak moram vzeti, je razpoloženje načeto, vendar vseeno pogumno napadem. Kile robe me neusmiljeno vlečejo iz previsa, kljub osončeni steni mi nohta (ker ravno ta previs je v senci), tako da po kratkem fajtu poskus zaključim s previdnim padcem na zgornjo od obeh pločevink (malih svedrčkov iz časa prvega vzpona). Še parkrat poskusim, da skužim beto; stvar ni lahka in je v resnici precej intenzivna. Cug je ocenjen z IX-, če se ne motim. Francoska 7b+ bi mu pristajala, tudi brez dodatnega dela postavljanja varovanja (kar je sicer olajšano z omenjenimi dvemi svedri). Moji napori obrodijo sadove, ko David z mojo na prvi pogled debilno, a v resnici učinkovito beto odkljuka cug v prvem poskusu. Jaz ga zlezem kot drugi in tako sva prestala selekcijo.
David pred usodnim buhtljem
V retrospektivi ugotavljam, da sem bil v na pogled poskusu precej blizu. Najbrž kot posledica odraščanja na športnih smereh in svedrovcih nerad spustim poskus na pogled iz rok in se bom ponavadi napel, če obstaja le kanček upanja. Vendar pa je v hribih to vseeno druga igra kot v plezališču, in sploh to ni neka kategorija, ki bi se zares zasledovala, čeprav je v etičnem smislu po mojem mnenju res veliko vredna. Vseeno, tukaj hodiš po tanki črti med pogumnostjo in neumnostjo, ker se ti morda lahko zgodi, da narediš par gibov, potem pa ne boš imel česa zatakniti. Sploh v strmih smereh, ki so se nekoč zlezle s krempeljci... Malih pločevink se je pa že več zlomilo ob padcih pogumnežev (neumnežev?). Rad bi trdil, da ostajam v teh naporih na konzervativni strani, včasih se mi pa kakšen lep fajt posreči, in je zato še toliko slajši. Recimo Strela v Križevniku: 50-metrski cug brez in-situ robe, v katerega sem s super previdnim, taktičnim plezanjem zmetal dva seta frendov in nekaj jeb in ga na koncu brez robe za pasom zlezel. Čista trad igrica (iz Grmotove vizije), ki je tudi super dobra za plezat.

V Sončini je sledila dolga poč, ki sva jo zlezla v dveh cugih, v kateri so težave popustile. Do vrha dva imela še nekaj klasičnega prekladanja po policah in šodru, potem pa, ko sem jaz že iskal najlažje prehode, je David spazil originalni zaključek smeri, ki vodi po neke vrste headwallu tik pod vrhom gore, ocenjen pa je (nisem prepričan) s VII+. Ta zadnji cug ima fantastično skalo in nekaj norega gibanja, ki ga v naših hribih preprosto nisi navajen, in je definitivno pika na i v smeri, ki se sicer redko pleza. Meni je bila všeč, mislim, da si zasluži še kakšno ponovitev!

Po osvojenem vrhu Skute sva sestopila proti zahodu, po južnem razu Štruce v lahkem downclimbanju in z epskim smučarskim spustom pod južno steno Štruce nazaj pod Skuto.


direktna po soncu

krošnjarska moda in v ozadju južna stena Skute

facilitirani sestop

Od obskurnih sedaj proti bolj obskurnim. Seveda pretiravam, ne gre za to, da bi bile plezane smeri brezvezne. Ni važno, koliko ljudi jih pleza, in ni pomembno, da je precej world-class dobrega plezanja le kako uro ali dve stran. Kdor hoče videti v tej temi, mora gledati s srcem...

Končno sem se spravil v Široko Peč. Stena je redko obiskana, slovi po svoji krušljivosti in nedostopnosti. Je gromozanska, široka ter nekako estetsko simetrična.
Široka Peč in Mali Oltar

iz Martuljka do stene je kakšne tri ure
Plezala sva Škorpijona, Frančkovo smer, ki je baje še najbolj plezana. Široka Peč je upravičila svoj sloves krušljivosti, vendar me je navdušila z svojim karakterjem. Razpadanje je v mejah sprejemljivega, ne želim propagirati stereotipa, v nekem slovenskem povprečju niti ne izstopa. Škorpijon je bil bolj naporen, kot bi pričakoval od ocene VII. V Frančkovem slogu je potegnjena čez nekaj super platastih prehodov, ima še nekaj zanimivih detajlov kot npr. zadnja strehica, najbolj sitni so bili pa ravno krušljivi cugi s slabim varovanjem, ki sicer niso najtežji.

Najbolj zlovešče izgleda prvi cug, vendar David z eleganco baletnika spretno obvozi vse viseče luske. Grifov je na voljo precej, takih, ki bodo nesli obremenitev pa malo, neprestano trkava, vohava in sva vsesplošno nezaupljiva do vsega skupaj. V drugem cugu se skala izboljša in jaz uživam v lepih prehodih, premikam se bolj sproščeno, končno je stvar podobna plezanju. Višje gori me doleti dolg cug, ki ga potegnem za rob in navzgor, stena se postavi pokonci in spet nekaj votlo doni. Stena je v resnici severo-zahodna, od kakšne 2. ure dalje se kopava v soncu. Štrik ima precej trenja, Davida ne vidim, ker je za robom, za pasom mi zmanjkuje robe, vsaj približno pa vem, kam moram. Situacija je neugodna in procesor je popolnoma zaseden z iskanjem grifov in varnim napredovanjem, želim se ustaviti in spočiti. Ves ta adrenalin prepriča moje leno črevesje, zaspano od zgodnjega vstajanja, sedaj me navija še v sfinktre... Klasična hribi scena pač. Škorpijon ima vse elemente odlične hribovske avanturice, težkega plezanja per se pa v Široki Peči ne bomo iskali.

David v svojem peskovniku

v prvem cugu

slalom mimo lusk

Na vrh priplezava šele okoli 8. ure zvečer. Relativno pozen štart in nekaj motoviljenja tu in tam, nekaj orientacijskih zablod so krivi, da se nama sedaj mudi izkoristiti zadnje ure svetlobe za varen sestop. Spust v Amfiteater, spet smučanje v čevljih in hitro sva pri ruzakih. Pozneje si v objestnem dirjanju s težkim ruzakom z spektakularnim zdrsom uspem pridelati čedno prasko na goleni. Jes, kosti so trde. 

Upam, da bo o težkem plezanju kaj več naslednjič, morda vseeno prej, kot čez pol leta. Do takrat pa še nekaj divjih fotk iz Široke Peči!

poličkanje

pogumno navigiranje skozi šodr

pred detajlom skozi strehico

...in po njej
jaz sem: slon v trgovini s porcelanom

smer izstopi na vzhodni steber Široke Peči

the rad trad dad
spust v misteriozni Amfiteater