Sunday, July 17, 2022

V Triglavu




 Nič ni boljšega od dolgih poletnih dni in plezalnih dogodivščin v Triglavski steni. Stena je res nekaj posebnega - nobena druga pri nas ne daje takega občutka divjega ambienta, majhnosti, ko si izgubljen nekje v njenem osrčju. Dolge smeri postanejo kot potovanje preko več različnih manjših sten v steni, izmenjujejo se strmi odseki težkega plezanja in grape, po katerih hitreje napreduješ proti vrhu. Smeri zlepa ne zmanjka in vedno znova, ko se podaš vanjo, odkrivaš nove prehode in zanimive raztežaje. Kljub svoji ogromnosti in razčlenjenosti Stena skriva nekaj delov, kjer je skala konstantno strma in plezanje dobro - parira tudi našim najbolj monolitnim, navpičnim stenam. Vendar se tukaj soočiš se s psihološkim izzivom pogosto precej krušljive skale, zahtevne orientacije in dolgih smeri. Prava mešanica type 2 funa, zabavnega adrenalina in divje izpostavljenosti.  

Letos si teh užitkov nisem odrekel in v Triglavu nabral že nekaj vzponov ter seveda tudi poskusov. Najprej sva se z Ano v začetku junija podala proti klasikam v levem delu. Po vedrenju dežja v prvem raztežaju sva iz Nemške zavila v Slovensko, poštamfala sneg v Slovenski grapi in se po neki direktni žblj varianti mokrih nog pribrcala do samega vrha vrha, redek dosežek za plezalca, ki jo ponavadi popiha v dolino iz vrha Stene. Izpolnjena kvota slovenstva za naslednjih pet let...

Od klasik k raritetam. Z Davidom sva sledila skrivnostnemu namigu eminentnega slovenskega alpinista o prosto plezalnem potencialu v Mali Črni steni. Da naj bi tam tičale lepe poke, ki se pnejo čez lepe strehe, sva se šla prepričat na lastne oči. V zgornja nadstropja stene sva se odločila dostopati preko Nemške smeri, na koncu Nemške grape sva zlezla fascinanten prehod Skozi Okno. Če boste kje v bližini, ga ne zamudite.


pod Malo Črno steno

izgleda luštno. prvi raztežaj je bil kar dober

A2 David v Dovžan - Manfreda

Potem sva vstopila v smer Dovžan - Manfreda v Mali Črni steni. Smer ni primerna za prosto plezanje... David je kmalu prestavil na tehnični način v mokrem previsu, potem sva zlezla še en raztežaj. V naslednjem sem jaz, soočen s strmo krušljivostjo brez možnosti varovanja, potegnil belo zastavico in izvedla sva učinkovit manever "zajec" nazaj do vznožja Male Črne stene. Smer je spomenik drznosti in predanosti generacije iz drugih časov, ki se je evidentno dokazala z velikimi stvarmi v epskih stenah in grebenih Himalaje.

Naslednjič sem se v Steno podal, ko sta Slovenijo obiskali dve prijateljici iz Francije. Naša sveta gora ima sloves tudi drugod, zato je bila izbira cilja za plezanje z Maud in Flo jasna. Na tripu s kombijem do Turčije sta se za kratek čas ustavili pri nas. Doživeli smo quintessential slovensko skalno plezanje... Plezali smo strme, težke in zanimive raztežaje v Skalaškem turncu v smeri Na drugi strani časa in dokončali do vrha stene po Skalaški. Mislim, da jima je bilo všeč, lepo je bilo malo "razkazati" domače stene, ki so vendarle precej posebne, nedvomno človek potrebujen nekaj časa, da pride na okus. Gotovo je bila izbira primerna za pustiti vtis o karakterju slovenskega plezanja. Sploh pa izplezati na vrh Stene vedno pusti občutek težko priborjenega zadovoljstva. Bomo videli, če se v prihodnjih letih zgodi naval Francozov na Skalaški turnc :)

Maud v prečki na drugo stran časa

proti vrhu po Skalaški

Vajb triglavskega lokalca in solidno utrjene noge sem izkoristil za še en vzpon zadnji četrtek. Z Lukom Stražarjem sva se dogovarjala za poskus v Korenini. V zadnjih dveh letih sva imela 2 poskusa za eno-dnevni vzpon v Ulini. Prvi se je končal klavrno, tako da sva v temi dostopala po z meglo popolnoma zabitimi Vrati, zgrešila vstop v smer in se ob prvem svitu končno znašla pod vstopom v smer, iz katere se je cedila vlaga meglenega dneva. Sledil je zgodenj povratek in seansa samoprezira, sicer nič novega. Lani sva dobro zastavila in v dobrem času in slogu priplezala do Hotela Triglav, potem pa naju je kruto porazila devetka iz votline. Z eksplodiranimi podlahtmi sva stisnila rep med noge in pobegnila do vrha po Skalaški. Luka je potem Ulino splezal v dveh dneh z Jernejem Krudrom in ocenjuje(va), da bo eno-dnevni vzpon ostal izziv za prihodnje generacije. 

Korenina je Frančkova smer, ki ima sloves zaradi dolžine, težavnosti in kompliciranosti varovanja. Po dveh obračanjih sva oba imela tihe dvome o uspešnosti naveze. Jaz sem letos plezal za odtenek manj in sem se malo bal novega hardcore triglavskega maratona. Kljub temu je šlo praktično kot po maslu. Po zgodnjem začetku sva hitro ujela dober ritem in uživala v dobrem plezanju. Skala je, razen v srednji tretjini, nad triglavskim povprečjem, kar pripomore k sproščenosti. Smer preko logičnih najlažjih prehodov povezuje tri strme odseke stene desno od Čopovega stebra. Zdela se mi je fizično manj zahtevna od Uline (pa je nisem niti cele odplezal), pa morda še kakšne krajše v Skalaškem turncu. Saj tudi ocene govorijo tako - so ustrezne. Izziv zagotovo tiči v dejstvu, da je v celi smeri manj kot 10 fiksnih varoval in kar nekaj odsekov plezanja drznega plezanja nad varovanjem. Doživetje zagotovljeno! Ohranila sva zbranost in motivacijo, ob mraku izplezala na rob stene, sledili so kriki veselja in svetlobno hitri sestop v Vrata, od katerega me še danes bolijo noge. 

no pa dajmo

v začetnih težkih raztežajih. Fotke iz Lukovega fotoaparata... so boljše od mojega telefona :(

 



fajt čez previs!




zadnja strma stena na poti do vrha. V vodstvu sva se menjala, tako da sva si porazdelila težke raztežaje. Luka je že plezal detajl v Kaveljcu, zato sem ga tokrat odplezal jaz, sicer pa cel dan brez padca!

glava na preizkušnji oz. glava naprodaj

Luka za mano čez detajl

zadnja sedemka je zahtevala mega fajt, sem bil vesel, da sem bil drugi!





Thursday, March 4, 2021

Vzpon v Zadnjem Prisojniku

Pred nekaj dnevi sva z Davidom plezala Smer po spodnji polici v Zadnjem Prisojniku. Anticiklon je poskrbel za zanimive razmere. Prvih 200 metrov sva poletela po strmi, v škripavec oblečeni rampi, morala je bila temu primerno na višku. Izpostavljenost v strmi steni, prijetno sonce in hude razmere so spominjale na patagonske stene. V nadaljevanju se je napredovanje upočasnilo in plezala sva golo skalo (večinoma suho!) in nepredelan sneg. Izbira stene je bila glede na poročila o dobrih razmerah tu in tam mogoče malo utopična. (Sicer je Centralna smer izgledala odlično, spodaj navpičen škripavec in zgoraj suha skala!). Manko razmer v zgornji polovici je rahlo pokvarilo vtis in poskrbelo za kanček mazohizma. Kljub temu pa je Zadnji Prisojnik mogočna stena, ki smo jo morda predolgo zapostavljali, občutek viseti v pasu visoko nad Krnico v popolni tišini in jasnem nebu anticiklona je popravil vtis. Do vrha sva odplezala približno 10 raztežajev z varovanjem, vključno z zahtevno noge-tresočo prečko v slabi skali in več sketchy snežnih flank s slabim varovanjem. Malo pred vrhom sva naletela na jeklenice Jubilejne poti in po njej do JZ, trentarske strani Prisojnika. Ob polni luni in odlično zbitem južnem pobočju sva imela odlične razmere za maratonski sestop v Krnico :) v Zadnji Prisojnik se bomo še vrnili!

Slike je večinoma zajel David (kot se vidi po zastopanosti modelov).

Smer po spodnji polici, V/5, M6, 700 m

približno takole sva šla, sigurno po najlažji liniji


zjutraj žur



razvila sva vrv

hudo drugač, samo zakaj nisva šla kakšne grape?

spodaj sva videla nekaj smučarjev

pozna bova... še vedno dobre volje

Kičasti trenutki, vrh pa izgleda vedno dlje.

Big exposure!

sestop v mesečini


Saturday, September 26, 2020

Sezona obračanj

 Prišlo je poletje, z njim diploma in po njej 2 prosta meseca, ki sem jih v dobršni meri želel posvetiti plezanju. Vmes sem še kar z veseljem treniral, tako da sem uspel ujeti nekaj forme, ki je bila po izletu v Patagonijo na all-time low, sicer marsikomu znan efekt lockdowna. Posebnih ciljev nisem imel, razen obiskati nekaj do sedaj nepoznanih sten in plezati zanimive smeri. Vendar izgleda, da se letos zvezde ravnajo čisto po svoje, tako da je bila približno polovica vzponov utopljena v mokroti, prekinjena nekje v začetnih raztežajih ali pa prestavljena na kasneje. Sezona obračanj, pač.

Sem pa letos precej več plezal z novimi člani na Matici. Takole smo se znašli pod Triglavom z Evo in Lukom.

Kranjski načelnik Miha Zupin je me je povišal v red alpinistov. Preživela sva prijeten dan v severni steni Dolgega hrbta, kjer bi naju dež skoraj pregnal izpod vrha. Slaba priprava na turo, počasnost ali pač višja sila?
Miha Zupin v Povšnarjevi zajedi

Miha za mano v prvem od dveh ključnih raztežajev, ki vključujejo nekaj lastnega nameščanja varovanja in pogumno navigiranje preko plat. Ocena: VII

Mali runout v 2. ključnem raztežaju

Z Borom Levičnikom sva hotela plezati v Ojstrici, utopično po deževni noči. Splezala sva 6 raztežajev Izziva in jo popihala, preden sva zarinila v največjo mokroto. Pametni obrnejo prej.
Bor v prvem od težjih raztežajev. Zanimiva smer, ki bi si jo želel vrniti splezati!

kompaktne plate v Ojstrici


alpinistovo tihožitje: ko ti življenje pokaže roge, obesi čez prusik

Ojstriške plate oddajajo vlago

Nekje vmes mi je uspelo tudi zviti gleženj ob padcu in natrgati zadnjo stegensko mišico. V bistvu sem jo v prvem primeru dobro odnesel, ker je glede na število doživetih skorajšnjih nezgod v hribih poškodba absolutno zanemarljiva. V vmesnem času sem seveda pridno švical v PCL, tako da se 14 dni pavze ni poznalo.


S Krudrom sva preživela dva dni v steni Bele Peči pod Nevejskim prevalom v  smeri, ki smo jo z Davidom odprli 2 leti nazaj. Dodala sva dva svedra in naštudirala gibe, Jernej se je vrnil in zadevo zaključil s prostim vzponom. Bravo! Meni bo 4. raztežaj v tem življenju najbrž ostal pretežak, morda pa se reinkarniram v kakšno plezanju bolj prilagojeno vrsto. V Belo Peč bi sigurno še šel plezat, vzhodna stena ponuja kar nekaj zanimivih, popolnoma opremljenih smeri. Naša smer ima 5 raztežajev in približno 200 metrov, Jernej je najtežjega ocenil z 8b+, delno je opremljena z svedrovci in klini, delno pa se varuje s frendi.

Krudi v prvem raztežaju

Še nekaj slik od Davida izpred dveh let:

Pogled na vzhodno steno Bele Peči

Med prvim vzponom: Jernej in David



Jernej med odpiranjem tretjega raztežaja

Zelo strmo in zelo gladko!


sestop


Na hitro smo organizirali 5-dnevni izlet v Val di Mello z Davidom, Petrom in Katjo. Na tem izletu nič ni šlo po planu: ko so se temperature po Dolomitih in drugje spuščale, so s soncem obsijane granitne plate Mella ostajale prevroče. Mokrota po obilnem deževju se zlepa ni hotela posušiti zaradi travnatih polic v stenah. Ob objestnem haklanju pete v prvi smeri sem natrgal levo zadnjo ložo. Številke pa pravijo drugače: 1 in pol preplezana smer in približno kila gelata na poti domov.

Dobrodošli v Hotel Qualido!

Prvič sem plezal v 700-metrskem gigantu Monte Qualidu. Razburljive granitne platke in poke, daleč od množic v dolini.

V Qualidu sva plezala smer Artemisia. Glede na skico iz vodnika sem jo podcenjeval, v smeri so stari svedrovci, ki ne vlivajo popolnega zaupanja, zato je bilo plezanje napeto.


platke deluxe

Peter in Katja, ki abzajlata po Magic line in divji ambient


z Urošem Radosavljevičem sva plezala Skriti izziv v Debeli peči. Smer je relativno kratka, ampak zanimiva!

Zaradi te megle v Krmi sva komaj našla vstop v smer! Pač nisva lokalca :D

Plezalni highlight sezone je napočil na koncu, par dni nazaj sem namreč opravil prvo ponovitev Frančkove šole v predostenju Križevnika. Plezal sem več smeri izpod prstov Andreja Grmovška in vse so bile lepe in dober izziv v žanru "športnemu plezanju podobno plezanje v hribih". Pa tudi Križevnik je garancija za dobro skalo in dobro plezanje. Ko sem prebral zgodbo o nastanku Frančkove šole sem jo sigurno želel poskusiti. Najprej sva jo napadla kakšna dva meseca nazaj z Jakom Šprahom. Hlače so se nama tresle, ko sva postopoma reševala uganke zahtevnih detajlov z lepimi run-outi pod sabo. 5 raztežajev kasneje, na robu stene, sva bila izčrpana, a tudi navdušena nad smerjo. Vsak od petih raztežajev je zahteven na svoj način, treba je ostati zbran od prvega do zadnjega metra, varovanje je dovoljšno, vendar narazen. Vrnil sem se enkrat kasneje z Ano in malo poskušal prva dva raztežaja, v vročih, soparnih razmerah.
V četrtek se je pokazala priložnost: temperature so padle in deževje še ni doseglo Robanovega kota. Krudi se je ponudil za soplezalca oz. varovalca (sem plezal vse kot prvi), zelo sem mu hvaležen za dobro vajb in spodbudo. Razmere so bile torej idealne v več pogledih in lahko sem se dal v send mode. Raztežaji so tekli en za drugim, sicer ne brez fajta, ampak zaradi boljših razmer in sproščenosti vseeno zelo gladko! V zadnjem raztežaju sem se sicer enkrat stresel, ker se nisem spomnil zaporedja ključnih gibov, ampak sem se spustil na štant, zbral misli in moči in odkljukal zadevo. 
Kapo dol Andreju in hvala za teh par dni čistega plezalnega užitka v¨tej mali, a strupeni mojstrovini v Frančkovem templju!

Ni šale: za ogrevanje iz tal v 7c+
Jakatu dogaja med prvim obiskom


Krudi v drugem raztežaju z oceno 7c