Thursday, August 22, 2019

Duh klasike v Široki Peči

Po plezanju Škorpijona sva z Davidom staknila glave in modrovala, katera od linij Široke Peči še izgleda obetavno za dobro plezanje. Ideja se je zaradi pomanjkanja časa kuhala celo poletje, vmes sem jaz malo potreniral glavo s kratkim izletom v Marmolado, David pa prste s fingerboardom na družinskem dopustu. Potem sta Silvo in Luka splezala Steber in seveda sva se pridušala, da je bila ravno to ta najina linija, čeravno bolj iz nostalgije po časih intenzivnega plezanja prvenstvenih, ko so si plezalci dejansko kradli linije. Mene so v resnici že na začetku bolj pritegnile razčlembe v pokončni steni v vpadnici glavnega vrha Široke Peči, čeprav od spodaj kljub inspekciji z daljnogledom nisva imela garancije, da se bodo izkazale za karkoli vrednega.

V torek sva kljub vsemu zagrizla in nastal je "Duh klasike". Smer načeloma poteka med Direktno smerjo in Večno potjo (avtorja Pavle Kozjek in Peter Podgornik), s tem da žal nisva mogla identificirati, koliko od lažjega sveta v spodnji polovici smeri je morda deljenega z Večno potjo. V sedmem raztežaju se križa z Direktno, potem pa zgornja polovica ponudi strmejšo skalo, odličen prehod pod strehico in dolg ključni raztežaj, ki predstavlja spodoben prostoplezalni izziv s sprotnim nameščanjem varovanja (v smeri sva pustila 2 klina, enega na štantu osmega raztežaja in enega pod krušljivo poko v sedmem raztežaju, ki sva jo sicer obšla po desni). Našla sva tudi sveder in dva klina v drugem raztežaju, za katere ne veva, kam spadajo, možno da gre za kline Večne poti in morda naknadno dodan svedrovec? Varovanje v prvem raztežaju je rahlo delikatno, zato sem v izogib divjim padcem ključno mesto preplezal z enim A0 gibom.

Od petega do desetega raztežaja je plezanje naporno in razburljivo. Smer odlikujeta prehoda čez dve strehici v petem in osmem raztežaju in ključni deveti raztežaj, ki navpično steno premaga po očitni poki, ki zahteva potrpežljivost z nameščanjem varovanja. Kvaliteta skale je povečini dobra, kakšna ponovitev bo smer dodatno očistila, šodru se pa ne da izogniti na vršnem grebenu, kjer sem vedno znova presenečen, kako da Široka peč sploh še stoji.

Nekaj raztežajev je res lepih, zato "Duh klasike" - iz pobožne želje, da bo všeč še komu. Stoji poleg drugih smeri iz starejšega časa, ki so plod dela velikih plezalcev, ki so odprli smeri, ki jih danes štejemo za klasike, in želi biti njim v poklon.

v avgustu pod steno ni več snega

Opis:
Smer vstopi iz grabna navpično čez plošče do prvega stojišča levo od velikega belega odloma.
R1: Prečka v desno, čez manjšo strehico, do stojišča v beli plošči.
R2: Stik s smerjo Večna pot  navzgor po poki / zajedi ( star sveder, 2 klina) in v lažji svet, rahlo desno.
R3: Naravnost gor po razčlenjenih ploščah, čez navpično poko, sidrišče v položnejšem svetu.
R4: Proti večji strehi na levi, do stojišča v kotu pod diagonalno desno potekajoče poko.
R5: Peti raztežaj pleza to poko, se zavihti preko strehice in naprej po desno-obrnjeni zajedi do štanta v zajedi.
R6: Plezaš naravnost navzgor preko razčlenjenih kompaktnih visečih lusk do zapore, ki jo obide po levi, do stojišča v lopi v veliki zajedi, po kateri teče Direktna smer.
R7: Raztežaj obpleza lopo po desni, da se izogne slabi skali, in se usmeri proti levi, ven iz zajede, v strmejši svet pod strehe v vpadnici vrha (1 klin iz Direktne).
R8: Naravnost navzgor do strehe, prečka desno pod streho in nato navzgor rahlo proti levi po odprti steni. Nato čez manjšo zajedo do konca in v levo okoli roba do stojišča (ostal 1 klin).
R9: Deveti raztežaj rahlo levo in navzgor, čez odprte plošče, po širši (levi) od obeh poklin, ki nakoncu postanejo previsne, sidrišče takoj ko se stena položi.
R10: Plezaš po dobro razčlenjeni steni malce proti levi v vpadnici izrazitega žleba.
R11 + R12: Slediš izrazitejši zajedi, ki mestoma postane kamin do roba grebena (stolp za hrbtom).
R13: Ko že slutiš vrh je za prehod na vrh najbolje izbrati levo poko in prečko po levi okoli zadnjega žandarja, naravnost gor je zelo krušljivo.


Zaradi netaktične odločitve puščanja ruzakov blizu vstopa v smer sva bila primorana v sestop po zahodni strani, najprej po grebenu na Dovški križ in dol po Jugovi grapi. Izkazal se je za pravo nočno moro, kar je čisto prava oznaka, saj se je odvijal ponoči in nama umoril zadnje atome volje. Po povratku do ruzakov in nekaj nadomeščenih kalorijah se nama je elan povrnil, po sestopu v Martuljek sva si zadovoljno dala kepico in zaradi skoraj 24 ur trajajočega izleta kar na parkirišču zaspala.

v dostopnem grabnu. smer začne levo od belega odloma
David za mano v prvem raztežaju

David v drugem raztežaju

"ena hribovska šestka"

višje v smeri, ko zavije naravnost gor, Direktna pa levo. skala mestoma zahteva veliko previdnosti, vendar je v povprečju dobra 

ključni raztežaj vodi čez navpične plošče po pokici, vidni že iz tal. 
David za mano v ključnem raztežaju

"To bo klasika!"


Wednesday, July 31, 2019

Izletki v poletju

Ugotavljam, da je število tujih bralcev, ki bi ga utegnile zanimati obskurnice slovenskih hribov najbrž dovolj majhno, da pisanje z od angleščine osvobojeno glavo dobro odtehta njihovo izgubo. Lepo je biti worldwide in sploh je danes plezanje postalo zelo vezano na premikanje po Zemlji, morda je problem malo manj očiten kot pri npr. surfanju, ampak jasno je, da ne moreš plezati povsod. Vendar plezanje skale v slovenskih hribih pač ne spada v kategorijo "top world destinations", zato bo ta vrtiček ostal samo naš. Ob stalnem upadanju frekvence novih postov na tem blogu se mi je tudi zdelo, da bi bilo škoda, če mu ne bi dal priložnosti v slovenščini, ki bo morda osvetlila kakšne drugačne vidike, če seveda še znam kaj napisati. Dolgo je že od zadnjih številk revije Beta, še več pa od gimnazijskega eseja, zadnjih poskusov približevanja višji kulturi pisanja, slinjenja okoli gležnjev velikanom svetovne literature. Torej, zgodba o dveh relativno obskurnih smereh na dveh malo manj obskurnih gorah v relativno zelo obskurnem jeziku in nekaj precej, precej obskurnimi detajli.

Seznam želja in potencialnih ciljev za navezo jaz-David bi lahko počasi napolnil knjigo. Bolj ambiciozne želje dostikrat odpadejo zaradi vremenskih ali časovnih zadržkov (ne spomnem se, kaj je bilo tokrat). Tako sva za prvo letošnje skupno plezanje izbrala Sončino direktno v južni steni Skute. Smer je bila splezana leta 1988 (Tomo Drolec in Bojan Pollak), iz bednosti tehnike pa jo je osvobodil expat mountain guide, kamniška legenda Klemen Mali. Naj ob tej priložnosti torej pohvalim njegovo vizijo in dosežek, saj prvi cug namreč zahteva resno napenjanje, in to po bolderaških standardih.

dostop je dolg, tako da se lahko še malo naspiš

Po znanem, ne tako kratkem dostopu, ki uniči moje noge (off-the-couch sindrom) sva torej pod prvim cugom, buhtljem, ki nakazuje, da bodo težave skoncentrirane v nekaj metrih. S pozornim motrenjem identificiram dve pločevinki, ki bosta olajšali varovanje v tej drami. Razganja me od energije in verbalno agitiram, da prvi poskus pripade meni. Ko ugotovim, koliko tehta vsa roba, ki jo za poskus na pogled itak moram vzeti, je razpoloženje načeto, vendar vseeno pogumno napadem. Kile robe me neusmiljeno vlečejo iz previsa, kljub osončeni steni mi nohta (ker ravno ta previs je v senci), tako da po kratkem fajtu poskus zaključim s previdnim padcem na zgornjo od obeh pločevink (malih svedrčkov iz časa prvega vzpona). Še parkrat poskusim, da skužim beto; stvar ni lahka in je v resnici precej intenzivna. Cug je ocenjen z IX-, če se ne motim. Francoska 7b+ bi mu pristajala, tudi brez dodatnega dela postavljanja varovanja (kar je sicer olajšano z omenjenimi dvemi svedri). Moji napori obrodijo sadove, ko David z mojo na prvi pogled debilno, a v resnici učinkovito beto odkljuka cug v prvem poskusu. Jaz ga zlezem kot drugi in tako sva prestala selekcijo.
David pred usodnim buhtljem
V retrospektivi ugotavljam, da sem bil v na pogled poskusu precej blizu. Najbrž kot posledica odraščanja na športnih smereh in svedrovcih nerad spustim poskus na pogled iz rok in se bom ponavadi napel, če obstaja le kanček upanja. Vendar pa je v hribih to vseeno druga igra kot v plezališču, in sploh to ni neka kategorija, ki bi se zares zasledovala, čeprav je v etičnem smislu po mojem mnenju res veliko vredna. Vseeno, tukaj hodiš po tanki črti med pogumnostjo in neumnostjo, ker se ti morda lahko zgodi, da narediš par gibov, potem pa ne boš imel česa zatakniti. Sploh v strmih smereh, ki so se nekoč zlezle s krempeljci... Malih pločevink se je pa že več zlomilo ob padcih pogumnežev (neumnežev?). Rad bi trdil, da ostajam v teh naporih na konzervativni strani, včasih se mi pa kakšen lep fajt posreči, in je zato še toliko slajši. Recimo Strela v Križevniku: 50-metrski cug brez in-situ robe, v katerega sem s super previdnim, taktičnim plezanjem zmetal dva seta frendov in nekaj jeb in ga na koncu brez robe za pasom zlezel. Čista trad igrica (iz Grmotove vizije), ki je tudi super dobra za plezat.

V Sončini je sledila dolga poč, ki sva jo zlezla v dveh cugih, v kateri so težave popustile. Do vrha dva imela še nekaj klasičnega prekladanja po policah in šodru, potem pa, ko sem jaz že iskal najlažje prehode, je David spazil originalni zaključek smeri, ki vodi po neke vrste headwallu tik pod vrhom gore, ocenjen pa je (nisem prepričan) s VII+. Ta zadnji cug ima fantastično skalo in nekaj norega gibanja, ki ga v naših hribih preprosto nisi navajen, in je definitivno pika na i v smeri, ki se sicer redko pleza. Meni je bila všeč, mislim, da si zasluži še kakšno ponovitev!

Po osvojenem vrhu Skute sva sestopila proti zahodu, po južnem razu Štruce v lahkem downclimbanju in z epskim smučarskim spustom pod južno steno Štruce nazaj pod Skuto.


direktna po soncu

krošnjarska moda in v ozadju južna stena Skute

facilitirani sestop

Od obskurnih sedaj proti bolj obskurnim. Seveda pretiravam, ne gre za to, da bi bile plezane smeri brezvezne. Ni važno, koliko ljudi jih pleza, in ni pomembno, da je precej world-class dobrega plezanja le kako uro ali dve stran. Kdor hoče videti v tej temi, mora gledati s srcem...

Končno sem se spravil v Široko Peč. Stena je redko obiskana, slovi po svoji krušljivosti in nedostopnosti. Je gromozanska, široka ter nekako estetsko simetrična.
Široka Peč in Mali Oltar

iz Martuljka do stene je kakšne tri ure
Plezala sva Škorpijona, Frančkovo smer, ki je baje še najbolj plezana. Široka Peč je upravičila svoj sloves krušljivosti, vendar me je navdušila z svojim karakterjem. Razpadanje je v mejah sprejemljivega, ne želim propagirati stereotipa, v nekem slovenskem povprečju niti ne izstopa. Škorpijon je bil bolj naporen, kot bi pričakoval od ocene VII. V Frančkovem slogu je potegnjena čez nekaj super platastih prehodov, ima še nekaj zanimivih detajlov kot npr. zadnja strehica, najbolj sitni so bili pa ravno krušljivi cugi s slabim varovanjem, ki sicer niso najtežji.

Najbolj zlovešče izgleda prvi cug, vendar David z eleganco baletnika spretno obvozi vse viseče luske. Grifov je na voljo precej, takih, ki bodo nesli obremenitev pa malo, neprestano trkava, vohava in sva vsesplošno nezaupljiva do vsega skupaj. V drugem cugu se skala izboljša in jaz uživam v lepih prehodih, premikam se bolj sproščeno, končno je stvar podobna plezanju. Višje gori me doleti dolg cug, ki ga potegnem za rob in navzgor, stena se postavi pokonci in spet nekaj votlo doni. Stena je v resnici severo-zahodna, od kakšne 2. ure dalje se kopava v soncu. Štrik ima precej trenja, Davida ne vidim, ker je za robom, za pasom mi zmanjkuje robe, vsaj približno pa vem, kam moram. Situacija je neugodna in procesor je popolnoma zaseden z iskanjem grifov in varnim napredovanjem, želim se ustaviti in spočiti. Ves ta adrenalin prepriča moje leno črevesje, zaspano od zgodnjega vstajanja, sedaj me navija še v sfinktre... Klasična hribi scena pač. Škorpijon ima vse elemente odlične hribovske avanturice, težkega plezanja per se pa v Široki Peči ne bomo iskali.

David v svojem peskovniku

v prvem cugu

slalom mimo lusk

Na vrh priplezava šele okoli 8. ure zvečer. Relativno pozen štart in nekaj motoviljenja tu in tam, nekaj orientacijskih zablod so krivi, da se nama sedaj mudi izkoristiti zadnje ure svetlobe za varen sestop. Spust v Amfiteater, spet smučanje v čevljih in hitro sva pri ruzakih. Pozneje si v objestnem dirjanju s težkim ruzakom z spektakularnim zdrsom uspem pridelati čedno prasko na goleni. Jes, kosti so trde. 

Upam, da bo o težkem plezanju kaj več naslednjič, morda vseeno prej, kot čez pol leta. Do takrat pa še nekaj divjih fotk iz Široke Peči!

poličkanje

pogumno navigiranje skozi šodr

pred detajlom skozi strehico

...in po njej
jaz sem: slon v trgovini s porcelanom

smer izstopi na vzhodni steber Široke Peči

the rad trad dad
spust v misteriozni Amfiteater

Tuesday, March 26, 2019

Winter 2018/19


that Slovenian feel (photo: David Debeljak)
Winter 2018/19 was the first time I deliberately set out in our mountains with the intent of doing some climbing. I got myself a pair of winter boots, crampons and borrowed a pair of ice tools, and so it was on for the world above the clouds... Luckily I have great climbing partners who were willing to menthor me along the baby steps.
I was a bit reluctant before first setting out, I wasn't sure if I'd like the cold. There must be something genetically involved with my extremities often being cold, and I easily get Raynaud's phenomenon in certain settings (cold+caffeine). Some of my fingers turn pale and persist this way for some time even after getting back to warmer atmosphere. Anyway I learnt there's few things that cannot be mitigated with proper choice of clothing (that said, I imagine winter in our mountains is only a fraction of what one gets at higher altitudes!). On the other hand, there's few people who don't get incredible hot aches after hanging off their ice tools for a full pitch.
I discovered I quite enjoy mountaineering in winter. There are unique experiences to be had... like the feeling of planting your ice axe in styrofoam-like nevé snow (and the sound it makes). The bittersweetness of a nauseating hot ache when you're reaching the belay, happy because you know it's going to be over in minutes, but unable to really think of anything but your hands. Reaching the summit of a north face and stepping into the sunlight and warmth, feeling relieved. Finishing a delicate pitch and feeling extremely warm despite not wearing your down jacket and despite the air actually being very cold. The cold sweat down your back when you're carefully smashing that thin ice drip. The interesting taste of a semi-frozen Snickers bar, still delicious, but presenting a challenge for your molars. Doing the belay dance for warmth, 10 squats, 10 jumping jacks, repeat...
And the climbing of course, it's so weird using crampons on rock the first time you do it. But then you get used to it, and it's super delicate, there's almost no feedback or sensation of what your foot's going to do, so you tense up like a robot and obviously it's super pumpy. The 4AM alpine starts, and the yawns on belays in the early afternoon. Coming back feeling totally worked, since just getting to the base of the wall involved more effort than an average day climbing rock. The 4AM alpine start, the summit before noon and being back on time for beer...

The choice of routes was somewhere in the easy to moderate range, and most days were pure joy, which really is great when you're starting out. I grew some confidence in use of ice tools and crampons and learnt some new skills. I did a few frozen waterfalls but prefered longer alpine routes, I didn't get past the point where ice climbing would turn from overwhelming to enjoyable. At this point, I'm looking forward to the next time winter climbing, though it may well be I'm packing away the winter gear for some time, rock faces are already dry and I'm psyched to get back to that!
cruising through the Slovenian route on Triglav with David 
Prevčev izstop (Slovenska) photo by David

"is this a cave?"
from the new James Bond shoot on Mala Mojstrovka (Kaminska smer) (photo: Klemen Gerbec)

dawn at the foot of Nad Šitom Glava (photo: Bor Levičnik)
Luka Stražar climbing in Nad Šitom Glava (Tandara Mandara)
clouds rolling across Vršič pass (photo Luka Stražar)

just another day at the office for this guy
the north face of Planjava was a popular goal this winter
Matevž Štular enjoying prime conditions on Palouz-Tschada route (we exited through Šaleški izstop) (photo Bor Levičnik)

steep tree climbing (photo Matevž Štular)
route finding on Planjava (photo Bor Levičnik)
that time when we tried to climb grade IV slabs in mountain boots and bivy gear on our backs, lol (we didn't get far)
an attempt on north face of Kanjavec with Klemen and Marija
one step forwards, two steps backwards...
improvised shades! it blocks sun ok... but i took it off for the climbing part. Well, maybe I overestimated the danger of snow blindness :)
great news for my climbing partners, I finally have a set of half ropes! Petzl sorted me out with a pair of Rumbas. I decided to go with a thicker half rope (Rumba is 8.0mm as opposed to the Paso Guide which is 7.7mm) since I want them durable and I will mostly be doing rock climbing.
me on the ice drips in the lower section of Kemprle - Murovec (Dolgi hrbet) (photo Klemen Gerbec)

actually this would be much nicer in climbing shoes. I have a nice pair of thin gloves with some extra sticky rubber on them that makes it way too tempting to just climb with hands, I think I should have a few sessions drytooling.

on the summit ridge of Dolgi hrbet (photo Klemen Gerbec)
we climbed Kemprle-Murovec route and then rappelled the equipped abseil line just left of it
west face of Planjava, we climbed the obvious drip (Pripravniška smer) (photo Krištof Fortuna)

delicate ice while setting off (photo Krištof Fortuna)
yum steepness, yum conditions, it's cool to go fast (higher up on west face of Planjava)
descending from Planjava (photo Krištof Fortuna)
till next winter...