Izletki v poletju

Ugotavljam, da je število tujih bralcev, ki bi ga utegnile zanimati obskurnice slovenskih hribov najbrž dovolj majhno, da pisanje z od angleščine osvobojeno glavo dobro odtehta njihovo izgubo. Lepo je biti worldwide in sploh je danes plezanje postalo zelo vezano na premikanje po Zemlji, morda je problem malo manj očiten kot pri npr. surfanju, ampak jasno je, da ne moreš plezati povsod. Vendar plezanje skale v slovenskih hribih pač ne spada v kategorijo "top world destinations", zato bo ta vrtiček ostal samo naš. Ob stalnem upadanju frekvence novih postov na tem blogu se mi je tudi zdelo, da bi bilo škoda, če mu ne bi dal priložnosti v slovenščini, ki bo morda osvetlila kakšne drugačne vidike, če seveda še znam kaj napisati. Dolgo je že od zadnjih številk revije Beta, še več pa od gimnazijskega eseja, zadnjih poskusov približevanja višji kulturi pisanja, slinjenja okoli gležnjev velikanom svetovne literature. Torej, zgodba o dveh relativno obskurnih smereh na dveh malo manj obskurnih gorah v relativno zelo obskurnem jeziku in nekaj precej, precej obskurnimi detajli.

Seznam želja in potencialnih ciljev za navezo jaz-David bi lahko počasi napolnil knjigo. Bolj ambiciozne želje dostikrat odpadejo zaradi vremenskih ali časovnih zadržkov (ne spomnem se, kaj je bilo tokrat). Tako sva za prvo letošnje skupno plezanje izbrala Sončino direktno v južni steni Skute. Smer je bila splezana leta 1988 (Tomo Drolec in Bojan Pollak), iz bednosti tehnike pa jo je osvobodil expat mountain guide, kamniška legenda Klemen Mali. Naj ob tej priložnosti torej pohvalim njegovo vizijo in dosežek, saj prvi cug namreč zahteva resno napenjanje, in to po bolderaških standardih.

dostop je dolg, tako da se lahko še malo naspiš

Po znanem, ne tako kratkem dostopu, ki uniči moje noge (off-the-couch sindrom) sva torej pod prvim cugom, buhtljem, ki nakazuje, da bodo težave skoncentrirane v nekaj metrih. S pozornim motrenjem identificiram dve pločevinki, ki bosta olajšali varovanje v tej drami. Razganja me od energije in verbalno agitiram, da prvi poskus pripade meni. Ko ugotovim, koliko tehta vsa roba, ki jo za poskus na pogled itak moram vzeti, je razpoloženje načeto, vendar vseeno pogumno napadem. Kile robe me neusmiljeno vlečejo iz previsa, kljub osončeni steni mi nohta (ker ravno ta previs je v senci), tako da po kratkem fajtu poskus zaključim s previdnim padcem na zgornjo od obeh pločevink (malih svedrčkov iz časa prvega vzpona). Še parkrat poskusim, da skužim beto; stvar ni lahka in je v resnici precej intenzivna. Cug je ocenjen z IX-, če se ne motim. Francoska 7b+ bi mu pristajala, tudi brez dodatnega dela postavljanja varovanja (kar je sicer olajšano z omenjenimi dvemi svedri). Moji napori obrodijo sadove, ko David z mojo na prvi pogled debilno, a v resnici učinkovito beto odkljuka cug v prvem poskusu. Jaz ga zlezem kot drugi in tako sva prestala selekcijo.

David pred usodnim buhtljem

V retrospektivi ugotavljam, da sem bil v na pogled poskusu precej blizu. Najbrž kot posledica odraščanja na športnih smereh in svedrovcih nerad spustim poskus na pogled iz rok in se bom ponavadi napel, če obstaja le kanček upanja. Vendar pa je v hribih to vseeno druga igra kot v plezališču, in sploh to ni neka kategorija, ki bi se zares zasledovala, čeprav je v etičnem smislu po mojem mnenju res veliko vredna. Vseeno, tukaj hodiš po tanki črti med pogumnostjo in neumnostjo, ker se ti morda lahko zgodi, da narediš par gibov, potem pa ne boš imel česa zatakniti. Sploh v strmih smereh, ki so se nekoč zlezle s krempeljci... Malih pločevink se je pa že več zlomilo ob padcih pogumnežev (neumnežev?). Rad bi trdil, da ostajam v teh naporih na konzervativni strani, včasih se mi pa kakšen lep fajt posreči, in je zato še toliko slajši. Recimo Strela v Križevniku: 50-metrski cug brez in-situ robe, v katerega sem s super previdnim, taktičnim plezanjem zmetal dva seta frendov in nekaj jeb in ga na koncu brez robe za pasom zlezel. Čista trad igrica (iz Grmotove vizije), ki je tudi super dobra za plezat.

V Sončini je sledila dolga poč, ki sva jo zlezla v dveh cugih, v kateri so težave popustile. Do vrha dva imela še nekaj klasičnega prekladanja po policah in šodru, potem pa, ko sem jaz že iskal najlažje prehode, je David spazil originalni zaključek smeri, ki vodi po neke vrste headwallu tik pod vrhom gore, ocenjen pa je (nisem prepričan) s VII+. Ta zadnji cug ima fantastično skalo in nekaj norega gibanja, ki ga v naših hribih preprosto nisi navajen, in je definitivno pika na i v smeri, ki se sicer redko pleza. Meni je bila všeč, mislim, da si zasluži še kakšno ponovitev!

Po osvojenem vrhu Skute sva sestopila proti zahodu, po južnem razu Štruce v lahkem downclimbanju in z epskim smučarskim spustom pod južno steno Štruce nazaj pod Skuto.

direktna po soncu

krošnjarska moda in v ozadju južna stena Skute

facilitirani sestop

Od obskurnih sedaj proti bolj obskurnim. Seveda pretiravam, ne gre za to, da bi bile plezane smeri brezvezne. Ni važno, koliko ljudi jih pleza, in ni pomembno, da je precej world-class dobrega plezanja le kako uro ali dve stran. Kdor hoče videti v tej temi, mora gledati s srcem...

Končno sem se spravil v Široko Peč. Stena je redko obiskana, slovi po svoji krušljivosti in nedostopnosti. Je gromozanska, široka ter nekako estetsko simetrična.

Široka Peč in Mali Oltar

iz Martuljka do stene je kakšne tri ure

Plezala sva Škorpijona, Frančkovo smer, ki je baje še najbolj plezana. Široka Peč je upravičila svoj sloves krušljivosti, vendar me je navdušila z svojim karakterjem. Razpadanje je v mejah sprejemljivega, ne želim propagirati stereotipa, v nekem slovenskem povprečju niti ne izstopa. Škorpijon je bil bolj naporen, kot bi pričakoval od ocene VII. V Frančkovem slogu je potegnjena čez nekaj super platastih prehodov, ima še nekaj zanimivih detajlov kot npr. zadnja strehica, najbolj sitni so bili pa ravno krušljivi cugi s slabim varovanjem, ki sicer niso najtežji.

Najbolj zlovešče izgleda prvi cug, vendar David z eleganco baletnika spretno obvozi vse viseče luske. Grifov je na voljo precej, takih, ki bodo nesli obremenitev pa malo, neprestano trkava, vohava in sva vsesplošno nezaupljiva do vsega skupaj. V drugem cugu se skala izboljša in jaz uživam v lepih prehodih, premikam se bolj sproščeno, končno je stvar podobna plezanju. Višje gori me doleti dolg cug, ki ga potegnem za rob in navzgor, stena se postavi pokonci in spet nekaj votlo doni. Stena je v resnici severo-zahodna, od kakšne 2. ure dalje se kopava v soncu. Štrik ima precej trenja, Davida ne vidim, ker je za robom, za pasom mi zmanjkuje robe, vsaj približno pa vem, kam moram. Situacija je neugodna in procesor je popolnoma zaseden z iskanjem grifov in varnim napredovanjem, želim se ustaviti in spočiti. Ves ta adrenalin prepriča moje leno črevesje, zaspano od zgodnjega vstajanja, sedaj me navija še v sfinktre... Klasična hribi scena pač. Škorpijon ima vse elemente odlične hribovske avanturice, težkega plezanja per se pa v Široki Peči ne bomo iskali.

David v svojem peskovniku

v prvem cugu

slalom mimo lusk

Na vrh priplezava šele okoli 8. ure zvečer. Relativno pozen štart in nekaj motoviljenja tu in tam, nekaj orientacijskih zablod so krivi, da se nama sedaj mudi izkoristiti zadnje ure svetlobe za varen sestop. Spust v Amfiteater, spet smučanje v čevljih in hitro sva pri ruzakih. Pozneje si v objestnem dirjanju s težkim ruzakom z spektakularnim zdrsom uspem pridelati čedno prasko na goleni. Jes, kosti so trde. 

Upam, da bo o težkem plezanju kaj več naslednjič, morda vseeno prej, kot čez pol leta. Do takrat pa še nekaj divjih fotk iz Široke Peči!

poličkanje

pogumno navigiranje skozi šodr

pred detajlom skozi strehico

...in po njej

jaz sem: slon v trgovini s porcelanom

smer izstopi na vzhodni steber Široke Peči

the rad trad dad

spust v misteriozni Amfiteater