V Triglavu

 Nič ni boljšega od dolgih poletnih dni in plezalnih dogodivščin v Triglavski steni. Stena je res nekaj posebnega - nobena druga pri nas ne daje takega občutka divjega ambienta, majhnosti, ko si izgubljen nekje v njenem osrčju. Dolge smeri postanejo kot potovanje preko več različnih manjših sten v steni, izmenjujejo se strmi odseki težkega plezanja in grape, po katerih hitreje napreduješ proti vrhu. Smeri zlepa ne zmanjka in vedno znova, ko se podaš vanjo, odkrivaš nove prehode in zanimive raztežaje. Kljub svoji ogromnosti in razčlenjenosti Stena skriva nekaj delov, kjer je skala konstantno strma in plezanje dobro - parira tudi našim najbolj monolitnim, navpičnim stenam. Vendar se tukaj soočiš se s psihološkim izzivom pogosto precej krušljive skale, zahtevne orientacije in dolgih smeri. Prava mešanica type 2 funa, zabavnega adrenalina in divje izpostavljenosti.  

Letos si teh užitkov nisem odrekel in v Triglavu nabral že nekaj vzponov ter seveda tudi poskusov. Najprej sva se z Ano v začetku junija podala proti klasikam v levem delu. Po vedrenju dežja v prvem raztežaju sva iz Nemške zavila v Slovensko, poštamfala sneg v Slovenski grapi in se po neki direktni žblj varianti mokrih nog pribrcala do samega vrha vrha, redek dosežek za plezalca, ki jo ponavadi popiha v dolino iz vrha Stene. Izpolnjena kvota slovenstva za naslednjih pet let...

Od klasik k raritetam. Z Davidom sva sledila skrivnostnemu namigu eminentnega slovenskega alpinista o prosto plezalnem potencialu v Mali Črni steni. Da naj bi tam tičale lepe poke, ki se pnejo čez lepe strehe, sva se šla prepričat na lastne oči. V zgornja nadstropja stene sva se odločila dostopati preko Nemške smeri, na koncu Nemške grape sva zlezla fascinanten prehod Skozi Okno. Če boste kje v bližini, ga ne zamudite.

pod Malo Črno steno

izgleda luštno. prvi raztežaj je bil kar dober

A2 David v Dovžan - Manfreda

Potem sva vstopila v smer Dovžan - Manfreda v Mali Črni steni. Smer ni primerna za prosto plezanje... David je kmalu prestavil na tehnični način v mokrem previsu, potem sva zlezla še en raztežaj. V naslednjem sem jaz, soočen s strmo krušljivostjo brez možnosti varovanja, potegnil belo zastavico in izvedla sva učinkovit manever "zajec" nazaj do vznožja Male Črne stene. Smer je spomenik drznosti in predanosti generacije iz drugih časov, ki se je evidentno dokazala z velikimi stvarmi v epskih stenah in grebenih Himalaje.

Naslednjič sem se v Steno podal, ko sta Slovenijo obiskali dve prijateljici iz Francije. Naša sveta gora ima sloves tudi drugod, zato je bila izbira cilja za plezanje z Maud in Flo jasna. Na tripu s kombijem do Turčije sta se za kratek čas ustavili pri nas. Doživeli smo quintessential slovensko skalno plezanje... Plezali smo strme, težke in zanimive raztežaje v Skalaškem turncu v smeri Na drugi strani časa in dokončali do vrha stene po Skalaški. Mislim, da jima je bilo všeč, lepo je bilo malo "razkazati" domače stene, ki so vendarle precej posebne, nedvomno človek potrebujen nekaj časa, da pride na okus. Gotovo je bila izbira primerna za pustiti vtis o karakterju slovenskega plezanja. Sploh pa izplezati na vrh Stene vedno pusti občutek težko priborjenega zadovoljstva. Bomo videli, če se v prihodnjih letih zgodi naval Francozov na Skalaški turnc :)

Maud v prečki na drugo stran časa

proti vrhu po Skalaški

Vajb triglavskega lokalca in solidno utrjene noge sem izkoristil za še en vzpon zadnji četrtek. Z Lukom Stražarjem sva se dogovarjala za poskus v Korenini. V zadnjih dveh letih sva imela 2 poskusa za eno-dnevni vzpon v Ulini. Prvi se je končal klavrno, tako da sva v temi dostopala po z meglo popolnoma zabitimi Vrati, zgrešila vstop v smer in se ob prvem svitu končno znašla pod vstopom v smer, iz katere se je cedila vlaga meglenega dneva. Sledil je zgodenj povratek in seansa samoprezira, sicer nič novega. Lani sva dobro zastavila in v dobrem času in slogu priplezala do Hotela Triglav, potem pa naju je kruto porazila devetka iz votline. Z eksplodiranimi podlahtmi sva stisnila rep med noge in pobegnila do vrha po Skalaški. Luka je potem Ulino splezal v dveh dneh z Jernejem Krudrom in ocenjuje(va), da bo eno-dnevni vzpon ostal izziv za prihodnje generacije. 

Korenina je Frančkova smer, ki ima sloves zaradi dolžine, težavnosti in kompliciranosti varovanja. Po dveh obračanjih sva oba imela tihe dvome o uspešnosti naveze. Jaz sem letos plezal za odtenek manj in sem se malo bal novega hardcore triglavskega maratona. Kljub temu je šlo praktično kot po maslu. Po zgodnjem začetku sva hitro ujela dober ritem in uživala v dobrem plezanju. Skala je, razen v srednji tretjini, nad triglavskim povprečjem, kar pripomore k sproščenosti. Smer preko logičnih najlažjih prehodov povezuje tri strme odseke stene desno od Čopovega stebra. Zdela se mi je fizično manj zahtevna od Uline (pa je nisem niti cele odplezal), pa morda še kakšne krajše v Skalaškem turncu. Saj tudi ocene govorijo tako - so ustrezne. Izziv zagotovo tiči v dejstvu, da je v celi smeri manj kot 10 fiksnih varoval in kar nekaj odsekov plezanja drznega plezanja nad varovanjem. Doživetje zagotovljeno! Ohranila sva zbranost in motivacijo, ob mraku izplezala na rob stene, sledili so kriki veselja in svetlobno hitri sestop v Vrata, od katerega me še danes bolijo noge. 

no pa dajmo

v začetnih težkih raztežajih. Fotke iz Lukovega fotoaparata... so boljše od mojega telefona :(

 

fajt čez previs!

zadnja strma stena na poti do vrha. V vodstvu sva se menjala, tako da sva si porazdelila težke raztežaje. Luka je že plezal detajl v Kaveljcu, zato sem ga tokrat odplezal jaz, sicer pa cel dan brez padca!

glava na preizkušnji oz. glava naprodaj

Luka za mano čez detajl

zadnja sedemka je zahtevala mega fajt, sem bil vesel, da sem bil drugi!