Za plezanje z Grmotom - Andrejem Grmovškom sem (sva) lovila priložnost že kakšni dve leti, prejšnji vikend pa je ta končno nastopila, in bil sem kar navdušen, saj sem tekom let odplezal nekaj njegovih smeri, ki so me vse navdušile s svojo vizijo, težavnostjo in kvaliteto, pa tudi količino truda, ki so ga zahtevale - prav gotovo plod močne motivacije!
Grmo je imel na lagerju seveda par idej, v petek se torej odpraviva v Zahodne Julijce in dostopiva na kočo Pellarini. Iz ne vem kakšnega razloga noč na pogradu ni bila zelo udobna, vendar se nama je zdelo, da nama zadani cilj ne bi smel povzročati preveč težav. Ker noben od naju še ni plezal v teh stenah, naju je zanimalo, na kaj bova naletela, a so mogoče Julijci čez mejo kaj bolj kompaktni? No, izkazalo se je, da niso niti malo bolj kompaktni, so pa podobno zabavni za plezat.
V SV steni je bilo še kar nekaj prostora za novo smer. Spomladi je bil izdan vodniček za Zahodne Julijce, ki je zajeten; v tem koncu stene je zijala praznina. Po Grmotovih besedah je padla "klasična linija". Ima par malo težjih raztežajev, nič ekstremnih, in večino lažjih v rangu III-V. Jaz si jo bom zapomnil po zabijanju klina v rahlo previsni poči ključnega raztežaja (ki je sicer malo posiljen, opcija obvoza zahteva le manjši ovinek), kjer mi je to drvarsko opravilo uspelo opraviti z nesluteno eleganco, da sem si moral kar čestitati. Vse skupaj do vrha je bil zanimiv, razgiban izlet, razgled iz Viša navdušujoč, sestop po napol zavarovani poti SV grabna precej hiter in učinkovit - nisva bila nazaj do večerje, ampak dovolj zgodaj, da dva šla spat ob čisto normalni uri.
V duhu podnebnih štrajkov tega tedna sva jo poimenovala s pomenljivim "Ni planeta B", se vsedla v kombi in odpeljala domov, s tem pa v ozračje izpustila 25 kg CO2. Ker je moraliziranje nepotrebno, za alarmiranje prepozno, za osveščanje pa dandanes dovolj dobro poskrbljeno, tega imena ne rabim razlagati. Če je vsaka smer neke vrste izraz njenega avtorja in spomenik razmišljanju v času, ko je bila preplezana, naj ta postane fosil trenutka, ko smo se zavedeli, da drvimo navzdol v spirali in drugega planeta ne bo. Ali lahko vseeno rešimo tega, ki ga imamo?
Hvala Andrej za super dan!
|
Vris nove smeri. Klasika SV raz poteka bolj desno. |
|
Grmo v prvem težjem cugu. |
|
Poke in kamini klasičnih linij. |
|
"Kaj bova lezla?" - "Ja, eno novo, ane." |
|
V pokici, ki je predstavljala češnjico na tortici oz. izrazito odstopanje od siceršnje težavnosti smeri. Nekje je treba izpolnit kvoto. |
|
miraglioso |
|
super hudi slo hribi iz drugačne perspektive kot ponavadi (pogled proti vzhodu) |
|
zadaj pa Montaž in v daljavi Dolomiti |
No comments:
Post a Comment