Duh klasike v Široki Peči

Po plezanju Škorpijona sva z Davidom staknila glave in modrovala, katera od linij Široke Peči še izgleda obetavno za dobro plezanje. Ideja se je zaradi pomanjkanja časa kuhala celo poletje, vmes sem jaz malo potreniral glavo s kratkim izletom v Marmolado, David pa prste s fingerboardom na družinskem dopustu. Potem sta Silvo in Luka splezala Steber in seveda sva se pridušala, da je bila ravno to ta najina linija, čeravno bolj iz nostalgije po časih intenzivnega plezanja prvenstvenih, ko so si plezalci dejansko kradli linije. Mene so v resnici že na začetku bolj pritegnile razčlembe v pokončni steni v vpadnici glavnega vrha Široke Peči, čeprav od spodaj kljub inspekciji z daljnogledom nisva imela garancije, da se bodo izkazale za karkoli vrednega.

V torek sva kljub vsemu zagrizla in nastal je "Duh klasike". Smer načeloma poteka med Direktno smerjo in Večno potjo (avtorja Pavle Kozjek in Peter Podgornik), s tem da žal nisva mogla identificirati, koliko od lažjega sveta v spodnji polovici smeri je morda deljenega z Večno potjo. V sedmem raztežaju se križa z Direktno, potem pa zgornja polovica ponudi strmejšo skalo, odličen prehod pod strehico in dolg ključni raztežaj, ki predstavlja spodoben prostoplezalni izziv s sprotnim nameščanjem varovanja (v smeri sva pustila 2 klina, enega na štantu osmega raztežaja in enega pod krušljivo poko v sedmem raztežaju, ki sva jo sicer obšla po desni). Našla sva tudi sveder in dva klina v drugem raztežaju, za katere ne veva, kam spadajo, možno da gre za kline Večne poti in morda naknadno dodan svedrovec? Varovanje v prvem raztežaju je rahlo delikatno, zato sem v izogib divjim padcem ključno mesto preplezal z enim A0 gibom.

Od petega do desetega raztežaja je plezanje naporno in razburljivo. Smer odlikujeta prehoda čez dve strehici v petem in osmem raztežaju in ključni deveti raztežaj, ki navpično steno premaga po očitni poki, ki zahteva potrpežljivost z nameščanjem varovanja. Kvaliteta skale je povečini dobra, kakšna ponovitev bo smer dodatno očistila, šodru se pa ne da izogniti na vršnem grebenu, kjer sem vedno znova presenečen, kako da Široka peč sploh še stoji.

Nekaj raztežajev je res lepih, zato "Duh klasike" - iz pobožne želje, da bo všeč še komu. Stoji poleg drugih smeri iz starejšega časa, ki so plod dela velikih plezalcev, ki so odprli smeri, ki jih danes štejemo za klasike, in želi biti njim v poklon.

v avgustu pod steno ni več snega

Opis:
Smer vstopi iz grabna navpično čez plošče do prvega stojišča levo od velikega belega odloma.
R1: Prečka v desno, čez manjšo strehico, do stojišča v beli plošči.
R2: Stik s smerjo Večna pot  navzgor po poki / zajedi ( star sveder, 2 klina) in v lažji svet, rahlo desno.
R3: Naravnost gor po razčlenjenih ploščah, čez navpično poko, sidrišče v položnejšem svetu.
R4: Proti večji strehi na levi, do stojišča v kotu pod diagonalno desno potekajoče poko.
R5: Peti raztežaj pleza to poko, se zavihti preko strehice in naprej po desno-obrnjeni zajedi do štanta v zajedi.
R6: Plezaš naravnost navzgor preko razčlenjenih kompaktnih visečih lusk do zapore, ki jo obide po levi, do stojišča v lopi v veliki zajedi, po kateri teče Direktna smer.
R7: Raztežaj obpleza lopo po desni, da se izogne slabi skali, in se usmeri proti levi, ven iz zajede, v strmejši svet pod strehe v vpadnici vrha (1 klin iz Direktne).
R8: Naravnost navzgor do strehe, prečka desno pod streho in nato navzgor rahlo proti levi po odprti steni. Nato čez manjšo zajedo do konca in v levo okoli roba do stojišča (ostal 1 klin).
R9: Deveti raztežaj rahlo levo in navzgor, čez odprte plošče, po širši (levi) od obeh poklin, ki nakoncu postanejo previsne, sidrišče takoj ko se stena položi.
R10: Plezaš po dobro razčlenjeni steni malce proti levi v vpadnici izrazitega žleba.
R11 + R12: Slediš izrazitejši zajedi, ki mestoma postane kamin do roba grebena (stolp za hrbtom).
R13: Ko že slutiš vrh je za prehod na vrh najbolje izbrati levo poko in prečko po levi okoli zadnjega žandarja, naravnost gor je zelo krušljivo.

Zaradi netaktične odločitve puščanja ruzakov blizu vstopa v smer sva bila primorana v sestop po zahodni strani, najprej po grebenu na Dovški križ in dol po Jugovi grapi. Izkazal se je za pravo nočno moro, kar je čisto prava oznaka, saj se je odvijal ponoči in nama umoril zadnje atome volje. Po povratku do ruzakov in nekaj nadomeščenih kalorijah se nama je elan povrnil, po sestopu v Martuljek sva si zadovoljno dala kepico in zaradi skoraj 24 ur trajajočega izleta kar na parkirišču zaspala.

v dostopnem grabnu. smer začne levo od belega odloma

David za mano v prvem raztežaju

David v drugem raztežaju

"ena hribovska šestka"

višje v smeri, ko zavije naravnost gor, Direktna pa levo. skala mestoma zahteva veliko previdnosti, vendar je v povprečju dobra 

ključni raztežaj vodi čez navpične plošče po pokici, vidni že iz tal. 

David za mano v ključnem raztežaju

"To bo klasika!"