Ni planeta B - nova smer v SV steni Viša

Za plezanje z Grmotom - Andrejem Grmovškom sem (sva) lovila priložnost že kakšni dve leti, prejšnji vikend pa je ta končno nastopila, in bil sem kar navdušen, saj sem tekom let odplezal nekaj njegovih smeri, ki so me vse navdušile s svojo vizijo, težavnostjo in kvaliteto, pa tudi količino truda, ki so ga zahtevale - prav gotovo plod močne motivacije!

Grmo je imel na lagerju seveda par idej, v petek se torej odpraviva v Zahodne Julijce in dostopiva na kočo Pellarini. Iz ne vem kakšnega razloga noč na pogradu ni bila zelo udobna, vendar se nama je zdelo, da nama zadani cilj ne bi smel povzročati preveč težav. Ker noben od naju še ni plezal v teh stenah, naju je zanimalo, na kaj bova naletela, a so mogoče Julijci čez mejo kaj bolj kompaktni? No, izkazalo se je, da niso niti malo bolj kompaktni, so pa podobno zabavni za plezat. 

V SV steni je bilo še kar nekaj prostora za novo smer. Spomladi je bil izdan vodniček za Zahodne Julijce, ki je zajeten; v tem koncu stene je zijala praznina. Po Grmotovih besedah je padla "klasična linija". Ima par malo težjih raztežajev, nič ekstremnih, in večino lažjih v rangu III-V. Jaz si jo bom zapomnil po zabijanju klina v rahlo previsni poči ključnega raztežaja (ki je sicer malo posiljen, opcija obvoza zahteva le manjši ovinek), kjer mi je to drvarsko opravilo uspelo opraviti z nesluteno eleganco, da sem si moral kar čestitati. Vse skupaj do vrha je bil zanimiv, razgiban izlet, razgled iz Viša navdušujoč, sestop po napol zavarovani poti SV grabna precej hiter in učinkovit - nisva bila nazaj do večerje, ampak dovolj zgodaj, da dva šla spat ob čisto normalni uri.

V duhu podnebnih štrajkov tega tedna sva jo poimenovala s pomenljivim "Ni planeta B", se vsedla v kombi in odpeljala domov, s tem pa v ozračje izpustila 25 kg CO2. Ker je moraliziranje nepotrebno, za alarmiranje prepozno, za osveščanje pa dandanes dovolj dobro poskrbljeno, tega imena ne rabim razlagati. Če je vsaka smer neke vrste izraz njenega avtorja in spomenik razmišljanju v času, ko je bila preplezana, naj ta postane fosil trenutka, ko smo se zavedeli, da drvimo navzdol v spirali in drugega planeta ne bo. Ali lahko vseeno rešimo tega, ki ga imamo?

Hvala Andrej za super dan!

Vris nove smeri. Klasika SV raz poteka bolj desno.

Grmo v prvem težjem cugu.

Poke in kamini klasičnih linij.

"Kaj bova lezla?" - "Ja, eno novo, ane."

V pokici, ki je predstavljala češnjico na tortici oz. izrazito odstopanje od siceršnje težavnosti smeri. Nekje je treba izpolnit kvoto.

miraglioso

super hudi slo hribi iz drugačne perspektive kot ponavadi (pogled proti vzhodu)

zadaj pa Montaž in v daljavi Dolomiti

Marmolada in pictures

Marmolada south face, "the queen of Dolomites". The view from Malga d'Ombretta hides the actual proportions of this wall, which measures 900 metres in altitude and a few kilometres in width.

Curiosities at the Falier hut

back again on this super unique wall

the beloved bivvy in a World War 1 cavern with "Parete d'Argento" right above it

funky rock towers of Punta d'Ombretta and the funicular lift station

enjoying the smoothest, most compact limestone of our lives on "Glasperlenspiel"

We did Glasperlenspiel as an intro climb after the hike up. It turned out difficult enough! The guidebook from Maurizio Giordani uses the French scale to rate difficulties which has a bit of a sandbag effect, you can safely add a grade or two...

squeezing in "Glasperlenspiel", training for granite offwidths!

Mid-September had great temperatures for climbing in this south face. 

a big moon coming up over Monte Civetta

Another view of the spectacular, mighty Civetta north face

full moon clocking the time during a night spent on the face

an ascent of "Via Fortuna" earlier in the summer - it was here that daylight suddenly turned out too short

 David on the amazing first pitch of Excalibur, 6c climbing on vertical rock. With very little gear in situ, every pitch on such routes demands a good amount of focus and time looking for gear placements. Being able to climb such terrain using only removable protection feels like slowly piecing a puzzle - it is such a unique climbing experience, here to be found due to the exceptional rock quality and strict ethics that have preserved it mostly bolt-free.

Navigating across slabs on Excalibur. It must be one of the most exciting routes I've ever done - every pitch is unique and varied, the steepness of the wall unrelenting, with just enough features to make it climbable, while the difficulties never reach into the extreme.

One of the bouldery cruxes in Excalibur rated 7a, protected with two in-situ pitons, making it possible for an onsight ascent. Some climbers followed a strict free-climbing ethics of no aiding allowed - forbidding also the use of skyhooks for placing gear.

Me climbing towards the exit chimney of Excalibur. Runouts are common here, but the rock is nearly always very solid, permitting safe progression.

Rappelling down Specchio di Sara... goodbye Marmolada, we'll be back next year! 

Iskanje težav v Rakovi špici

V množici slovenskih sten se izbor hitro zoži, če za kriterij postaviš dovoljšno strmino, kaj šele kompaktnost. Zanimanje za Rakovo špico mi je zbudilo prebiranje Šraufove knjige in v njej poglavja o "telovadenju nad Krnico". Zahodna stena Rakove špice je zavidljivo strma, sicer daleč od monolitne kompaktnosti, vendar z dobrimi 500 metri pravi izziv.
Za možne linije sem se jaz razgledoval že enkrat prej in si zamislil linijo pod vpadnico velikega previsa, vendar se ideja ni izkristalizirala, dokler nisva z Davidom pogledala skupaj, z očmi polnimi motivacije (in solidnim daljnogledom). Vendar sva slabo opravila domačo nalogo... Poleg smeri iz vodnika iz leta 1970 so bile seveda dodane nove. V slovenskih hribih ni več linij... je seveda pretirano, vendar je jasno, da ne obstajajo več stene takih razsežnosti, ki ne bi bile dodobra obdelane.
Vseeno je bilo kmalu po tem, ko sva zagrizla v plezanje, jasno, da tukajle sva pa vendarle prva. Velike oči so našle velike težave in balonček strahu v meni je rastel. Po celodnevnem spopadu in splezanimi pet raztežaji sva zaključila še daleč pod velikim previsom, si obljubila, da se vrneva, navdušena nad plezanjem do te točke in skrivno željo, da previs skriva kakšno hudo poko direkt čez streho. Kasneje mi je Silvo postregel z nekaj zbranimi informacijami, kdo je tukaj že plezal in kje gredo linije. Do najinega highpointa sva torej zlezla neko vstopno varianto Pretnarjeve. Zraven pa je še par smeri.

za več informacij si mislim, da bo treba konkretno pobrskati po arhivih
linijo pa bi lahko še malo "poravnala"

Kljub vsemu sva želela smer potegniti do vrha, kakorkoli že bo - pa tudi težki 3. raztežaj je še čakal na prosti vzpon.
Ker je plezanje slovenskih hribov visoka prioriteta, sva bila nazaj že točno čez en teden. Na parkingu v Krnici sva bila pozna, tako se nama ni dalo dostopati do bivaka v Veliki Dnini, zato sva nastavila en zgoden alarm, dolg dan se je že napovedoval. Dostop pod steno in prvih pet raztežajev je teklo gladko, vključno s ključnim 3., ki sem ga uspel odkljukati v prvo, kljub rahli jutranji nesproščenosti. Potem je sledilo nekaj raztežajev do poličke nad velikim previsom, ki so nama odžrli večji del dneva. Plezala sva v območju Pretnarjeve smeri (naletela tudi na nekaj klinov), vendar je tukaj stena še vedno precej strma, skala v najboljšem primeru povprečna, možnosti varovanja pa zagonetne, zato sva se premikala počasi.
Nad velikim previsom naklon rahlo popusti, stena pa postane bolj razčlenjena. Sonce je padalo proti horizontu in najina želja po rinjenju v težave je kopnela, iskala sva torej najlažje prehode. Ob enajstih zvečer sva končno lahko snela plezalke in zvila vrvi, potem pa se je začelo frustrirajoče iskanje sestopa čez Škrlatiške grede. V igro so prišli vsi možni gadgeti, GPS, pdfji vodnikov na telefonu, in tretji graben, ki sva ga poskusila, se je izkazal za pravega. Na neki točki sva se odločila, da je lažje, da počakava na svetlobo, jaz sem itak že stoje skoraj spal. Nekaj ur psevdo spanca me je dobro resetiralo in v ranem jutru sva židane volje opravila preostanek sestopa.

Opis:
Plezanje se začne naravnost v vpadnici velikega previsa, v smeri proti očitnemu rumenemu kotu. Plezamo po mokrem žlebu do prvega stojišča.
R1: Po zajedi do stojišča pod v levo usmerjenem kotu.
R2: 20 metrov po kotu do stojišča na stebričku, pod rumenim kotom.
R3: 10 metrov po kotu do niše, potem desno v plošče in spet nazaj v kot, nad streho, do stojišča v niši.
R4: Nekaj metrov gor in prečka desno za rob, do izpostavljenega stojišča.
R5: Naravnost gor po žlebu in rahlo levo, do prehoda v levo okoli luske in stojišča v žlebu.
R6: Rahlo desno, čez več manjših polic in v levo usmerjeno zajedo do stojišča.
R7: Kratek raztežaj do poličke pod kotom pod veliko mokro streho.
R8: Po kotu navzgor, potem levo čez razčlenjene do plošče do stojišča blizu raza.
R9: Naravnost navzgor (nekaj metrov), potem pa desno v prečko, čez kratek kamin, do poličke na vrhu velike strehe.
R10: Ovinek najprej desno, po policah, potem levo nazaj, po naloženih policah.
R11: Prečka dalje po polici v levo, do neznačilne zajede v dobri skali.
R12: Gor po ti zajedi, rahlo desno in spet levo, do večje police.
R13-15: Iz police plezamo proti levi, v zajede, do stebrička, za katerim se odpira širok graben. Tega prestopimo in nadaljujemo po zajedi do vrha.

3. raztežaj se je izkazal za trd oreh, za katerega sva porabila večino prvega poskusa. Po tehničarjenju po krušljivem kotu sem se opogumil in zavrtal svedrovec, ki omogoča varen prehod v plato v desno. Ko me je bilo runouta že strah, se je pred menoj pojavil odrešilni mostiček, in potem še eden, in kasneje še en. Gladko odrezana desna plata je presenetljivo precej kompaktna. Po kakih treh urah visenja v cugu sem bil fizično in psihično izmučen, "mana" je bila potrošena, od tod tudi ime smeri...

tule čez, pa gor

Ob prosti ponovitvi naju je raztežaj navdušil, žal je zaradi odlomljenega grifa sedaj treba sveder vpenjati precej na visoko. Pustila sva ključna 2 klina in mostička. Ob prosti ponovitvi se mi je zazdel raztežaj še malce težji kot prejšnjič, seveda pa je ocena lahko drugačna, kot se bo zdela ponavljalcem.
V zadnjem mesecu sem v slovenskih hribih zabil več klinov, kot prej celo "alpinistično" kariero. Plezanje za lastnim nosom je zabavna izkušnja. Hvala Davidu za potrpežljivost v navezi. Največ težav sva imela z izbiro imena. Mano bova počasi regenerirala, potem pa novim zmagam naproti.

resno švicanje na dostopu do bivaka v Veliki Dnini, poti, ki sem se jo že malo naveličal. Je pa v grabnu spodaj precej zanimivih balvanov!

David v 2. raztežaju

v začetku ključnega raztežaja

desna plata je precej kompaktna, seveda pa se bo (in ostala smer) še malo očistila
največjo nevarnost nama pa so predstavljali projektili, sproženi od enega wingsuit pilota, ki se je odločil odskočiti točno nad nama (ne rečem, da ni bilo spektakularno sicer)

začetek 4. raztežaja, pred prečko desno

David v petem raztežaju, v naravni obliki, ki jo jaz imenujem "žleb"

pulover na supermana pa gremo

septembersko sonce je pripekalo, stena pa se je kar naenkrat zdela neskončno dolga

prejšnji teden je v hribih vladala neskonča modrina